Kategorija: Obvestila

Prejšnji vikend se nas je ‘izbranih pet’ odpravilo proti Val Senalesu. Po približno 5 urah vožnje smo na parkirišču pojedli zajtrk in spakirali še zadnje stvari na ruzak, ter se z gondolo odpeljali na Grawand (3212m). Od tam smo posmučali nekaj višincev do podna smučišča, kjer smo se navezali za ledeniško navezo. Sledila je namreč hoja proti ledeniku Hochjochferner. S pomočjo GPS-a in nosa smo iskali najlažje prehode po ledeniku in jih z nekaj dodatnimi koraki tudi uspešno našli, do sedla Hauslabjoch. V pičlih treh minutah nas je kar pošteno prepihalo, medtem ko smo iskali najbolj optimalen prehod na drugo stran. Tu smo pospravili kože, pogledali mesto, kjer se našli znamenitega Ötzija in si zapeli pancarje na ‘ski’. Sledila je uživaška smučarija po nekaj centimetrih novozapadlega snega proti dolini, kjer se je naši poti pridružila pot iz Venta. Tu smo se šele nazaj ogreli in privoščili požirek čaja, ter kakšen griz frutabele, saj je sledil še zadnji vzpon proti Similaun Hütte na višini 3019m. V koči smo si privoščili pivce in pa fajn večerjo (no, bosta Branka in Nanika povedali, kakšen je krompir brez mesa), saj si je bilo potrebno napolniti baterije po približno 11km dolgi poti.

Veter, sonce in pa višina so nas pošteno izželi, tako da smo se v sobe pospravili kar hitro. Budilka ob 5h oziroma 6h je bila skoraj preslišana, saj je pogled skozi okno pravil, da ‘rajš bot še mal v bajti’. Zunaj je pihalo kot pri norcih, za popoldan pa je bila napoved še slabša. Soglasno smo se odločili, da bo Similaun počakal, tako da smo se po zajtrku obrnili nazaj proti izhodišču. Večna dilema je bila, ali smučamo v dolino in več hodimo nazaj v hrib, ali poskušamo držati višino in smučati bolj malo. Mislim, da smo izbrali nekaj vmes? Vreme nas je vmes celo za nekaj minut dražilo s soncem, tako da smo lahko naredili nekaj fotk z razgledom. Ko smo prišli nazaj na sedlo Hauslabjoch, smo se odločili, da poskusimo z vzponom na Finailspitze. Trem se nam je zdel sneg bolj primeren za peko kruha kot pa za hojo z derezami in cepini, tako da smo nekaj metrov pred vrhom raje obrnili, medtem ko sta Branka in Mark stisnila do vrha. Večkratno spreminjanje vremena in predvsem megla sta nam porajala misli, da bo smučarija lahko kar zahtevna, vendar smo imeli nekaj sreče, da se je skupina smučarjev odpravila po isti poti kot mi nazaj dol. Sledili smo njihovim špuram, ki pa so zaradi megle večkrat izginile. No pa difuza je dodala svoje, tako da smo vsi pokoristili bonus ‘padca’ (nekateri tudi večkrat). Po smučariji (če ji lahko tako rečem) smo zopet nataknili pse in se vzpeli nazaj do smučišča, po katerem smo vsak po svoje odsmučali nazaj do kombija. Ob pivcu, pici, šlapam na nogah in pa s pekočimi stegni smo bili soglasni, da se še kdaj vrnemo – pa da sončno kremo drugič uporabimo tudi med turo, ne samo na parkingu.

ps/tekst je Doroteja napisala.

Ker je ravno tako naneslo, da sem bil že en večer prej v Kopru, me je v soboto zjutraj pred odhodom na Primorsko klical Andraž in me malce v šali vprašal: “A pa si ti prepričan, da ne pada dež? Tukaj tako ščije, da razmišljamo, da bi rajši obiskali živalski vrt.” Pogled v nebo res ni vzbujal pretiranega upanja, a modelska napoved padavin je črto med mokro in suho skalo zarisala nekje nad tržaškim zaledjem. “Ne, ne kar pridite, popoldne bo sonce,” sem nekoliko optimistično odgovoril, sam pri sebi pa pomislil, da tudi kak moker sprehod po lepi dolini Glinščice ali obisk Osapske stene v tako slabem vremenu za tiste, ki bodo v teh koncih prvič, ne bi bila tako slaba izbira. Pa tudi kak kozarec refoške se lahko popije pod streho prijaznih gostišč. Tako se nas je malo pred 10 uro na parkirišču pred kočo Mario Premuda (mimo grede Rifugio Mario Premuda je z 82 metri nadmorske višine, najnižje ležeča planinska koča v Italiji) nabralo kar 16 članov odseka. Od tega je bilo polovico udeležencev tečajnikov AŠ, drugih osem pa spremljevalnega osebja, kar je pomenilo, da smo se z lahkoto porazdelili po navezah in okoliških smereh.

Pravzaprav smo izbrali idealen dan za plezanje v Glinščici. Medtem, ko je večji del Slovenije namakal dež in smo lahko proti Slavniku in Nanosu opazovali strele in poslušali grmenje, smo v Glinščici ves čas plezali v suhem. Veter je le sem ter tja prinesel nekaj zrn sodre in kako debelo kapljo. Tako smo lahko v miru izvedli zastavljen cilj in tečajnikom prikazali, kako poteka vzpon v večraztežajnih smereh, nekateri malo bolj izkušeni so kak raztežaj preplezali tudi v vodstvu. Prav vsak je tekom dneva lahko obiskal dve smeri. Plezali smo v ploščah ob cerkvi Marije na Pečeh, v Zelenem razu (Spigolo Verde) in Velikem razu (La Grande). Popoldne se je res pokazalo sonce in nekateri smo se odpravili pogledat še Osapsko steno. Najlepše se jo vidi z dvorišča gostišča Vovk, ko jo obsije zahajajoče sonce in ti postrežejo s primorsko mineštro (bobiči) in refoškom. Slikovnega materiala pa mi kaj prida ni uspelo pridobiti, očitno smo bili vsi preveč zaposleni s plezanjem in učenjem, pa zato objavljam le par fotografij naše naveze.

V ponedeljek je bil prvi cilj dolina Glinščice smer Spigolo verde in še ena v ploščah. Med vožnjo na Primorsko je v Divači deževalo. V upanju da je v Glinščici vreme boljše smo se odpeljali do nazgledne ploščadi nad dolino. Sledilo je razočaranje. Meta je predlagala plan B, stene nad Vipavo. Z Gabrom sva bila seveda takoj zato. Malo sem bil skeptičen, ker sem bil prvič v tem koncu. Odločitev se je izkazala za odlično. V Vipavi ni deževalo, zato smo se odpravili do parkirišča nad kampom. Že urejenost na samem izhodišču je v meni naredila lep vtis. Za uvod v skalno sezono smo bili vsi trije enotnega mnenja, da splezamo smer Steber. V 15 minutah najdemo vstop in se opremimo z vso potrebno opremo za plezanje. Vstop je rahlo previsen 2m z dobrimi prijemi. Nato slediš razu do sojišča pod streho. Nadaljevanje smeri je detajl V- levo mimo strehe in nato desno do stojišča s klini, višje gor 5m pa je pravo stojišče na svedrovce. Potem sledita dva čudovita raztežaja plat, IV, ki malo spominjata na Paklenico. Zaključita se na razu. Sledi kakšnih 50 m hoje nato pa zadnji raztežaj po razu, kjer smer pride do stika s Furlanovo potjo na Gradiško turo. Zadnji raztežaj II-III ni opremljen s svedrovci., ostala smer pa je vzorno navrtana. Sestopili smo po markirani poti nazaj na parkirišče. Vsi smo bili enotnega mnenja, da se v Vipavo vrnemo.

Z Rafom sva v soboto šla na Raduho raziskat terene za smuko, v nedeljo pa sva se udeležila 60. spusta izpod Raduhe. Več si lahko preberete na: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=386

Fino je, ko postane eden od otrok polnoleten. Odložil sem ga na smučišču Turracher Hohe, mu s polno moralno in kazensko odgovornostjo prepustil skrb nad mladoletnim bratom, sam pa sem se odpravil na turno smuko. Sicer pa, kaj bi spremenila moja prisotnost na smučišču, saj itak cel dan preživita v snežnem parku, kjer veselo nabijata kolena, kolke in vretenca…jaz pa sem samo občasni opazovalec od daleč.

Tako sem se odpravil na greben, ki preko vrhov Schoberriegel (2208m), Gruft (2232m), Kaserhohe (2318m), Hoazhohe (2319m) in drugih v podkvasti obliki oklepa dolino Weitental in se konča na Eisenhut-u (2441m). Celoten greben je dolg in od Bretthohe dalje tudi skalnat in prepaden, pa zato s smučmi tudi na tem odseku težje prehoden. Sam sem turo zaključil na Hoazhohe in si s sedla poiskal strm prehod v zatrep doline, od tam pa po gozdni cesti do spodnje postaje Turrach bahn-a, kjer mi je prijazen žičničar brez težav omogočil brezplačno vožnjo nazaj na prelaz. Na poti so me spremljale presenetljivo dobre snežne razmere, saj je ponoči zapadlo nekaj snega, ki mu veter na severni strani ni naredil škode. Ker je bila tura speljana malo po svoje, pa nisem niti srečal nobenega somišljenika, niti naletel na sledi kakih predhodnikov…

Naslednji dan sem se odpravil zopet na severno stran Košute in sicer v Vzhodno grapo Košutnikovega turna (2133m). V grapi sem pričakoval vsaj približno podobne razmere, kot smo jih imeli nedaleč stran pred dobrim tednom. No, pričakala me je popolnoma preobražena snežna odeja, zjutraj dodobra pomrznjena, zato so smuči romale na nahrbtnik, na noge pa dereze in cepin. Skozi grapo sem se povzpel brez smučk, saj je bila snežna podlaga razrita in trda, šele nižje so sončni žarki pripravili nekaj “maslenih” zavojev. Za smuko skozi žleb bo treba počakati na novo pošiljko.