Fino je, ko postane eden od otrok polnoleten. Odložil sem ga na smučišču Turracher Hohe, mu s polno moralno in kazensko odgovornostjo prepustil skrb nad mladoletnim bratom, sam pa sem se odpravil na turno smuko. Sicer pa, kaj bi spremenila moja prisotnost na smučišču, saj itak cel dan preživita v snežnem parku, kjer veselo nabijata kolena, kolke in vretenca…jaz pa sem samo občasni opazovalec od daleč.
Tako sem se odpravil na greben, ki preko vrhov Schoberriegel (2208m), Gruft (2232m), Kaserhohe (2318m), Hoazhohe (2319m) in drugih v podkvasti obliki oklepa dolino Weitental in se konča na Eisenhut-u (2441m). Celoten greben je dolg in od Bretthohe dalje tudi skalnat in prepaden, pa zato s smučmi tudi na tem odseku težje prehoden. Sam sem turo zaključil na Hoazhohe in si s sedla poiskal strm prehod v zatrep doline, od tam pa po gozdni cesti do spodnje postaje Turrach bahn-a, kjer mi je prijazen žičničar brez težav omogočil brezplačno vožnjo nazaj na prelaz. Na poti so me spremljale presenetljivo dobre snežne razmere, saj je ponoči zapadlo nekaj snega, ki mu veter na severni strani ni naredil škode. Ker je bila tura speljana malo po svoje, pa nisem niti srečal nobenega somišljenika, niti naletel na sledi kakih predhodnikov…
Naslednji dan sem se odpravil zopet na severno stran Košute in sicer v Vzhodno grapo Košutnikovega turna (2133m). V grapi sem pričakoval vsaj približno podobne razmere, kot smo jih imeli nedaleč stran pred dobrim tednom. No, pričakala me je popolnoma preobražena snežna odeja, zjutraj dodobra pomrznjena, zato so smuči romale na nahrbtnik, na noge pa dereze in cepin. Skozi grapo sem se povzpel brez smučk, saj je bila snežna podlaga razrita in trda, šele nižje so sončni žarki pripravili nekaj “maslenih” zavojev. Za smuko skozi žleb bo treba počakati na novo pošiljko.
