Osrednji del Karavank letošnja zima kar zadovoljivo zalaga s snegom. Na senčni, severni strani snežna odeja sega do dolin. Vremensko poslabšanje pred tednom dni, je dodalo ravno pravšnjo količino novega, da je dodobra prekril staro, trdo podlago, hkrati pa se ni bistveno povečala plazovna nevarnost. Pa še hiter temperaturni zasuk, pri katerem je temperatura v nekaj urah padla za več kot 10 stopinj, je pripomogel, da se je novi sneg odlično sprijel s staro podlago. V pričakovanju dobrih razmer smo se v soboto podali na severno stran Košute. Od skoraj desetih kandidatov smo se na koncu zjutraj zbrali štirje in se odpeljali na izhodišče za Kočo pod Košuto. Dva predhodnika iz Gradca sta nam utrla gaz do dobrih 100 m pod Cjajnikovo škrbino, tam pa sta zaključila z mukotrpnim mletjem pršiča in raje odsmučala v dolino. No, mi smo njuno delo dokončali, in odsmučali navzdol, a le do vstopa v Pichsov žleb, ki nas je že zjutraj mamljivo vabil med svoje strme stene. Zadnji, najstrmejši del žleba je redko smučljiv, saj mora biti snega res veliko, da žleb postane toliko širok, da omogoča zavoje. Tokrat smo smuči pustili pod izstopnim delom žleba in lahkih nog odkorakali na sončno, slovensko stran. Ravno toplo sonce, ki je ogrevalo prisojno stran je bilo krivo za kamnit projektil, ki je uničil Brankino čelado na sestopu. Na srečo samo čelado. Razmere za smučanje pa so bile res čudovite. Redkokdaj se zgodi, da se na taki strmini obdrži tako velika količina mehkega snega, ki ne plazi in omogoča varno in sproščeno smuko.
