Venček nad Turrachom in še ena karavanška lepotica

Fino je, ko postane eden od otrok polnoleten. Odložil sem ga na smučišču Turracher Hohe, mu s polno moralno in kazensko odgovornostjo prepustil skrb nad mladoletnim bratom, sam pa sem se odpravil na turno smuko. Sicer pa, kaj bi spremenila moja prisotnost na smučišču, saj itak cel dan preživita v snežnem parku, kjer veselo nabijata kolena, kolke in vretenca…jaz pa sem samo občasni opazovalec od daleč.

Tako sem se odpravil na greben, ki preko vrhov Schoberriegel (2208m), Gruft (2232m), Kaserhohe (2318m), Hoazhohe (2319m) in drugih v podkvasti obliki oklepa dolino Weitental in se konča na Eisenhut-u (2441m). Celoten greben je dolg in od Bretthohe dalje tudi skalnat in prepaden, pa zato s smučmi tudi na tem odseku težje prehoden. Sam sem turo zaključil na Hoazhohe in si s sedla poiskal strm prehod v zatrep doline, od tam pa po gozdni cesti do spodnje postaje Turrach bahn-a, kjer mi je prijazen žičničar brez težav omogočil brezplačno vožnjo nazaj na prelaz. Na poti so me spremljale presenetljivo dobre snežne razmere, saj je ponoči zapadlo nekaj snega, ki mu veter na severni strani ni naredil škode. Ker je bila tura speljana malo po svoje, pa nisem niti srečal nobenega somišljenika, niti naletel na sledi kakih predhodnikov…

Naslednji dan sem se odpravil zopet na severno stran Košute in sicer v Vzhodno grapo Košutnikovega turna (2133m). V grapi sem pričakoval vsaj približno podobne razmere, kot smo jih imeli nedaleč stran pred dobrim tednom. No, pričakala me je popolnoma preobražena snežna odeja, zjutraj dodobra pomrznjena, zato so smuči romale na nahrbtnik, na noge pa dereze in cepin. Skozi grapo sem se povzpel brez smučk, saj je bila snežna podlaga razrita in trda, šele nižje so sončni žarki pripravili nekaj “maslenih” zavojev. Za smuko skozi žleb bo treba počakati na novo pošiljko.

Plezanje v Toskani

Prejšnji teden sva z Moniko obiskala jug Toskane. Odločila sva se, da tri dni bolj zgodaj kreneva na pot proti Civitavecchiji, ki je bil končni cilj. Do Benetk sva koristila avtocesto, od tam sva po magistralkah naredila ovinek in počasi napredovala proti San Marinu. Tam sva imela namen malček pofrikat na edini vzpetini (Monte Titano), ki je navrtana. Vreme nama je prekrižalo načrte, saj dva dneva nisva videla drugega kot sneg in rahlo rosenje iz megle. Titano bo počakal na kakšno drugo priložnost, sva sklenila in se odpeljala proti Saturniji. To so toplice, ki so na poti iz San Marina proti polotoku Monte Argentario. Vožnja do tja je po toskanskih cestah kar zanimiva. V mislih imam predvsem ceste, ki so praviloma ozke, ovinkaste, cestarji pa so se po mojem vzdrževanja učili na Kejžarjevi na Jesenicah (ponekod so udarne jame še globje). Nič kaj bolje ni niti na določenih odsekih dvopasovnih hitrih cest. Preizkušeno se s kombijem da tudi malček poskočiti, včasih sem imel občutek, da sem skiper na jadrnici, ne pa šofer kombija. V Saturniji sva izkoristila cenovno ugodno kopanje (beri: brezplačno) ob izviru termalne vode, prespala, zjutraj pa se odpeljala mimo Orbetella poiskat vstop v smer Spigolo delle Canne d’organe, IV+/III, 165m. Hrib Argentario je s 635m po mojem naj južnejši del Toskane, ki je plezalno še zanimiv. V njem je navrtanih še nekaj smeri težavnosti do 6a in nekaj frikarije, katere težavnost pa nisem ugotavljal. Vse skupaj je obrnjeno na jug, torej je poleti potrebno najti kakšen drug način rekreacije, plezarijo zastaviti popoldan, ali biti nazaj v senci do 10h. S parkirišča je potrebno stopiti na edino izsekano pot skozi gosto grmičevje ravno tam, ker je tabla, da je zemljišče privatno in dostop strogo prepovedan. Raz, ki sva ga plezala, je v spodnjih treh raztežajih še navrtan, kasneje pa se najdejo samo še sidrišča. Zato je iz kakšne trojke nastala štirica, a plezarijo lahko ocenim kot ne težko, skalo pa pakleniško. Na vrhu sva seveda najprej zgrešila sestop; zavedli so naju gradbeni podvigi divjih svinj, se zato vrnila nazaj do spregledanega možica in sestopila po poti, ki jo je tvorec tamkajšnje plezarije opremil z vrvmi, ker je vmes nekaj strmih skalnih skokov.

Preživela sva prijeten dan, s primernimi marčevskimi temperaturami. Kdor bi šel na ta konec za dalj časa predvsem zaradi plezarije, zna biti razočaran. V dveh, treh dneh se spleza vse kar je na voljo, potem se je treba do najbližje plezarije peljati več kot 100km. Težava zna biti tudi spanje, saj so v začetku marca vsi kampi zaprti. Res pa je, da apartmajev nisva preverjala, saj sva računala na kakšno parkirišče za kamperje, ki pa so tudi bili zaprti. Pozno popoldan sva se zato odpeljala proti Civitavecchiji. Tamkajšnje prigode pa so za kakšno drugo rubriko…

Podelitev priznanja Matiji Volontarju

Na včerajšnji podelitvi občinskih priznanj za dosežke v športu za leto 2022, je bil med dobitniki srebrnega priznanja zudi naš član Matija Volontar.

Priznanje je prejel za odličen prvenstveni vzpon  v dotlej še ne preplezani zahodni steni 6180 m visoke gore Pomlaca/Ngole East. Za steno so potrebovali le dva dni in sicer 23. in 24. 10. 2022, smer pa poimenovali Screaming Barfies, Ocena: AI5/70-90°/IV-V, 1100 m.

Alpinistični odsek mu za prejeto priznanje čestita.

Na vrhu Ngole East. Foto: Bor Levičnik

Cjajnikov in Pichsov žleb

Osrednji del Karavank letošnja zima kar zadovoljivo zalaga s snegom. Na senčni, severni strani snežna odeja sega do dolin. Vremensko poslabšanje pred tednom dni, je dodalo ravno pravšnjo količino novega, da je dodobra prekril staro, trdo podlago, hkrati pa se ni bistveno povečala plazovna nevarnost. Pa še hiter temperaturni zasuk, pri katerem je temperatura v nekaj urah padla za več kot 10 stopinj, je pripomogel, da se je novi sneg odlično sprijel s staro podlago. V pričakovanju dobrih razmer smo se v soboto podali na severno stran Košute. Od skoraj desetih kandidatov smo se na koncu zjutraj zbrali štirje in se odpeljali na izhodišče za Kočo pod Košuto. Dva predhodnika iz Gradca sta nam utrla gaz do dobrih 100 m pod Cjajnikovo škrbino, tam pa sta zaključila z mukotrpnim mletjem pršiča in raje odsmučala v dolino. No, mi smo njuno delo dokončali, in odsmučali navzdol, a le do vstopa v Pichsov žleb, ki nas je že zjutraj mamljivo vabil med svoje strme stene. Zadnji, najstrmejši del žleba je redko smučljiv, saj mora biti snega res veliko, da žleb postane toliko širok, da omogoča zavoje. Tokrat smo smuči pustili pod izstopnim delom žleba in lahkih nog odkorakali na sončno, slovensko stran. Ravno toplo sonce, ki je ogrevalo prisojno stran je bilo krivo za kamnit projektil, ki je uničil Brankino čelado na sestopu. Na srečo samo čelado. Razmere za smučanje pa so bile res čudovite. Redkokdaj se zgodi, da se na taki strmini obdrži tako velika količina mehkega snega, ki ne plazi in omogoča varno in sproščeno smuko.