Kategorija: Obvestila

Jugova grapa včeraj z Alenko (AO Kozjak) še vedno v odličnem stanju.

Včeraj sem moral zgodaj vstati, saj sem peljal mamo na postajo, kjer so ob 2 ponoči imeli upokojenci avtobus za Zadar, zato sem to zgodnjo uro izkoristil za najbrž zadnjo smučarijo to zimo. Malo čez štiri zjutraj sem štartal od jezu in lepo v senci in trdem snegu prišel na vrh ter malo po osmi zaključil turo brez vročinskih naporov s smučmi do avta. Zvečer smo bili z otroci skoraj 3 km niže v še ne pretoplem morju.

Pogled skozi okno v nedeljsko jutro na 1. junijski dan ni bilo nič kaj prijazno in obetavno za plezalne podvige. Ker se nisva pustila takoj odvrniti, sva še enkrat preverila vremenarje in podatki za Plockenpass so nama povrnili nekaj upanja. Po enournem viharjenju možganov je padla odločitev. Greva!

Plezalna vnema nama je, ob neprestanem mokrenju skoraj vse do cilja, padala. Nato pa se je tik pred Tolmezzom odprlo pravljično modro nebo, s tu pa tam kakšno plavajočo ovčko. Odlična odločitev, sva si bila enotna.

Nasmeh nama je zopet nekoliko pojenjal, ko sva na parkirišču pod Panettonejem zagledala kup pločevine (naj mi latniki super-avtomobilov oprostijo). Z upanjem, da se niso prav vsi pognali v isto plezalno popularno Rampo, greva na ogled in se med potjo dogovarjava za smer b ali c.

Povsod je bilo videti raznovrstne kombinacije neonskih barv plezalnih cunjic in slišati žvenketanje kovine. Vrvi so visele kot špageti po platah. Taka je bila namreč Božova asociacija.

Ker smo plezalci baje strpne narave, sva si pod smerjo že takoj privoščila počitek (kaj drugega nama tako in tako ni preostalo) in si rezervirala mesto pred morebitnimi zanamci. Meni pa je tudi prav prišla doza nikotina pred abstinenco v steni.

Po načinu gibanja navez ugotoviva, da gre za gručo tečajnikov in vzameva v zakup, da bo šlo tokrat vse bolj »na izi«.

Vstopiva v smer Rampa (5c+,160m) in zadeva je čist lepo stekla. Štante smo si tekoče izmenjevali. V začetni rampi sem se  kot že ničkolikokrat jezila na svoj nahrbtnik, s katerim sem se zopet nekam zagozdila. V bistvu sem se jezila nase, kaj sploh dela na mojem hrbtu. Po rampi skok čez lušten previs in nato se začne simbioza z bolečinami v »tačkah« ob gvozdenju konic v žlebove. Te bolečine imam razvrščene med ugodnejše, saj hitro popustijo, ko ti uspe plezalko zvleči ven. In vmes še plate, s katerimi sem hitro prijateljica, če le se mi ne zoperstavijo.

Očitno smo uživali vsi. Italijanski plezalci, ki so tako in tako bolj »odprte narave« so nama celo peli kancone , pa tudi nekaj modernejših ritmov je bilo slišati. Vrvni spust po barvnih špagetih je šibal še bolj tekoče kot samo plezanje.

Ko sva nato pod steno zagledala mravljišče odeto v tiste neonske barve, nama sploh ni bilo jasno, kam se je vse to porazdelilo po smereh, ki jih ni ravno na pretek.

Prima sva se imela in ugotovitev je bila: Vremenarjem je pač treba zaupat. Sicer pa niso oni krivi, če jih vreme kdaj pa kdaj potegne za nos.

Li

Današnja turca ena sama uživancija na Sella Neveji. Z Juretom sva se od avta odpravila dokaj pozno ob 8:30 sva jo mahnila proti Gilbertiju. Po 20 min pa se začne sneg zato sva smuči iz nahrbtnika snela in veselo na smučeh do vstopa pod vršno flanko Prestreljnika. Za zadnji strm vzpon sva smuči dala na nahrbtnik in nadaljevala peš na vrh. Na vrhu je za kratek čas začelo deževati zato sva se kmalu spustila proti žičnicam in dalje na Prevalo. Tam sva se malo spočila in nato odsmučala proti koči Gilberti in po smučišču v dolino. Smučarija je bila danes ena sama poezija do kopnega dela. Na vršnjem delu Prestreljnika pa sneg že počasi pobira.. Snega v okolici Gilbertija je še izredno veliko v vse smeri, zato bo smučarija še vedno možna vsaj do sredine Junija.

Ker lepega vremena te dni ni ravno na pretek, sva z Rokom šla v soboto pogledat nove navrtane smeri v Gamsovem skretu. Poleg Pupe in Pubeca iz 2012 sta Relja lani navrtala še štiri nove smeri, in moram reči, da so mi bolj všeč. Skala je bolj trdna, tudi težavnost je v celotni smeri večinoma enaka in je tako več plezarije. Iz Bandane in Bambine ni potreben abzajl, po travah lahko po lahkem terenu sestopiš na levo do votline. Nekaj več previdnosti je potrebne v zadnjem raztežaju Pokovca in Šmarnice, ki se končata na istem sidrišču, ker višje gori skala ni preveč trdna in človeka na vsake toliko preseneti kakšna leteča skala. Drugače lepa platasta plezarija in kratek dostop.