Plezalna vnema nama je, ob neprestanem mokrenju skoraj vse do cilja, padala. Nato pa se je tik pred Tolmezzom odprlo pravljično modro nebo, s tu pa tam kakšno plavajočo ovčko. Odlična odločitev, sva si bila enotna.
Nasmeh nama je zopet nekoliko pojenjal, ko sva na parkirišču pod Panettonejem zagledala kup pločevine (naj mi latniki super-avtomobilov oprostijo). Z upanjem, da se niso prav vsi pognali v isto plezalno popularno Rampo, greva na ogled in se med potjo dogovarjava za smer b ali c.
Povsod je bilo videti raznovrstne kombinacije neonskih barv plezalnih cunjic in slišati žvenketanje kovine. Vrvi so visele kot špageti po platah. Taka je bila namreč Božova asociacija.
Ker smo plezalci baje strpne narave, sva si pod smerjo že takoj privoščila počitek (kaj drugega nama tako in tako ni preostalo) in si rezervirala mesto pred morebitnimi zanamci. Meni pa je tudi prav prišla doza nikotina pred abstinenco v steni.
Po načinu gibanja navez ugotoviva, da gre za gručo tečajnikov in vzameva v zakup, da bo šlo tokrat vse bolj »na izi«.
Vstopiva v smer Rampa (5c+,160m) in zadeva je čist lepo stekla. Štante smo si tekoče izmenjevali. V začetni rampi sem se kot že ničkolikokrat jezila na svoj nahrbtnik, s katerim sem se zopet nekam zagozdila. V bistvu sem se jezila nase, kaj sploh dela na mojem hrbtu. Po rampi skok čez lušten previs in nato se začne simbioza z bolečinami v »tačkah« ob gvozdenju konic v žlebove. Te bolečine imam razvrščene med ugodnejše, saj hitro popustijo, ko ti uspe plezalko zvleči ven. In vmes še plate, s katerimi sem hitro prijateljica, če le se mi ne zoperstavijo.
Očitno smo uživali vsi. Italijanski plezalci, ki so tako in tako bolj »odprte narave« so nama celo peli kancone , pa tudi nekaj modernejših ritmov je bilo slišati. Vrvni spust po barvnih špagetih je šibal še bolj tekoče kot samo plezanje.
Ko sva nato pod steno zagledala mravljišče odeto v tiste neonske barve, nama sploh ni bilo jasno, kam se je vse to porazdelilo po smereh, ki jih ni ravno na pretek.
Prima sva se imela in ugotovitev je bila: Vremenarjem je pač treba zaupat. Sicer pa niso oni krivi, če jih vreme kdaj pa kdaj potegne za nos.
Li
