Kategorija: Obvestila

Zadnji mesec smo bili z druščino v Koloradu. Potovanje smo začeli v Coloradu National Monumentu, kjer smo plezali v puščavskem peščenjaku, nadaljevali v granitu v Boulderju, končali pa v Colorado springsu, kjer pa sploh nismo plezali. Od 30 dni smo imeli 14 dni dežja…

več v slikah in poročilu. Ob priliki povem in pokažem več slik na ferajnu

Kolorado

pokrajina, skala, ljudje…enkratno

Mihelič je napisal v vodničku Bele vode, da je Direttissima v Visoki polici dolžnost vsakega ljubitelja julijskih sten. Pa smo jo izpolnili; dolžnost namreč. Nedelja je obetala lepo vreme (na www.ilmeteo.it še pišem reklamacijo vremenske napovedi), zato smo Maja, Raf, Sandra, Metod, Anže in jaz krenili v Bele vode. Raf in Maja sta se odločila za Lojtrco, ostali za Direttissimo. Navkljub težavam pri dostopu smo le tega našli, ko sta se plezalca pred nami ravno spustila do dna. Smer je točno taka, kot je opisana. Na začetku strma, kompaktna, logična, par klinov kjer jih potrebuješ, varovališča za spust urejena, skratka užitek. Naslednjič bo treba bolj zgodaj od doma, pa splezat še smer desno od nje. Dostopa in sestopa je kar nekaj, zato je to po mojem bolj racionalna varianta.

Čeprav nas je pošteno namočilo med sestopom (Maja in Raf sta poslabšanje zaslutila že prej in izvedla samo kondicijski ogled smeri), smo med hidracijo ugotovili, da vsi komaj čakamo napovedan junijski tabor v Belih vodah. Še se vrnemo.

Včeraj smo se kljub ne najboljši napovedi z Žigom in Urošem odpravili proti  Malti. Zjutraj je bilo 8 stopinj, veter in visoka oblačnost. Odpravili smo se v smeri Oberlercherspitz, a vreme je še kar držalo in na sedlu smo se podali na dolgo prečenje proti Preimelscharte do ledenika. Tam se je že skoraj zjasnilo, veter je ponehal in v odličnih razmerah smo dosegli vrh. Smuka do omenjene škrbine odlična, zadnji del pa že po precej mokrem snegu, ki se na srečo ni preveč prediral nazaj do izhodišča. Med prečenjem in tik pred koncem je potrebno ponekod že sneti smuči, proti Kolnbreinspitze je snega več. Posebna odlika ture je bila tudi ta, da smo bili na hribu popolnoma sami.

Dostop s Pokljuke po zapuščeni lovski stezi je bil orientacijsko zanimiv, pošteno smo se razgibali in se nadihali zdravilnega zraka – baje je eterično olje rušja odlično za pljuča. Ko smo prišli pod steno pa mi je skozi glavo letelo: “O, fak, kaj je pa meni tega treba?” Pa sem modro molčala, …, pustimo se presenetiti.

Selišniku je grozilo, da ga bomo podrli. Zato smo se odločili, da gresta navezi Mirko-Majda in Metod-Sandra v Vzhodni raz (vzhodna stena), mi trije Raf, Ata in jaz pa okoli ovinka v severno steno, v Ogledno smer.

Plezanje je bilo “odlično”, ko prideš na vrh, vriskaš, da si le končno na vrhu. Majavih oprimkov in stopov je nešteto. Pa da ne bom gori delala krivice – tudi dobra skala se najde – na žalost ne v naših smereh.

V gorjanskem Maksiju na analizi smo se samo še smejali: “Mater, je blo dobr! Še kakšno tako!”

Dogajalo se je v nedeljo, v akciji smo bili: Mirko, Majda, Metod, Aleksandra, Ata, Raf in Maja.