Kategorija: Obvestila

Sobota 9.5
Deževalo je že zjutraj na poti v Kamnik. Z Matijem Volontarjem sva se dobila pri domu v Kamniški bistrici in kljub rahlemu dežju in nevspodbudnim oblakom šla. Če ne drugega, bi preštudirala steno za drugič. Tako zgodaj se ne vstaja brez veze. Na parkirišču ni bilo nikogar. Skoraj celo pot do stene je rosilo in oblakom sva namenila kopico jeznih pogledov. Malo pred steno je končno nehalo in akcija: gremo!
(V resnici je med pripravljanjem opreme spet začelo, a sva se pretvarjala, kot da nisva opazila).

Vstop v smer je logičen, nadaljevanje pa manj. V drugem raztežaju, na originalni skici ocenjen s V, je detajl (v katerem je tudi sveder) s težavnostjo vsaj VII, ki se kasneje nadaljuje v napeto prečko. Precej težje, kot sem pričakoval, je pa vmes nehalo rositi in se je kdaj pa kdaj med oblaki pokazalo tudi sonce. Prostor za kratek predah je na veliki polici sredi stene, s katere sva težko našla naslednji raztežaj, ki bi ustrezal opisu ali skici. Šla sva kar naravnost, z vrha raztežaja pa se je videlo, da smer sprva zavije malenkost v desno. Po nadaljnih lažjih raztežajih, se je pot naprej jasno izrisala nad nama: previs – detajl smeri. Ta del smeri je bil fantastičen, previsu sledi zelo zahteven prehod iz previsa, ki je bil povrhu še moker, nato pa ozka prečka po kateri se po kolenih skobacaš do štanta. Sledi še ena čudovita prečka in izstop.

Smer me je kar presenetila s težavnostjo in ni me sram priznat, da sem kar nekajkrat potegnil za komplet, detajl pa povsem na tehniko, Matija je smer preplezal prosto.

Ni ravno alpinizem, a smo med prazniki družinsko poleg Glinščice, prvič obiskali dve istrski plezališči; Kompanj in Buzetski kanjon. Ambient nas je navdušil, tudi ravnopravšnje temperature, lepe smeri (sicer gre za plezališči s težjimi smermi, a se najde za vsakogar nekaj), nobene gneče (v kajonu smo bili celo sami) in obilica špargljev, so dobri razlogi, da jih bomo rade volje ponovno obiskali.

Prejšnji vikend (nekateri tudi dlje časa) smo Božo, Lidija, Manca, Majda, Jao, Matija, Matic, Blaž, Andraž, Čarovnik, Neli, Sandra, Dare in jaz (pa dva pridružena akademca, pa Mufti in Muftica) plezali v Paklenici. Nekateri smo postali starejši, spet drugi izkušenejši a glavno je, da smo vsi prišli domov celi in zdravi; odrgnine, praske in buške ne štejejo :-).

Splezali smo skupno 29 smeri težavnosti od 4a do 7a. Za nekatere pretežko, spet za druge prelahko. Nepreplezane smeri nas bodo zagotovo počakale do jeseni, ko pridemo spet.

Na poti domov je bil v kombiju na obisku nekaj časa tudi najboljši hrvaški nogometaš g. Slobodan Udarac, a je odšel takoj, ko smo prenehali poslušati prenos tekme Hajduk – Dinamo :-). Podrobnejše poročilo sledi v četrtek na ferajnu.

Fajn smo se imeli

Danes smo se Boštjan, Aleš in Jure odpravili na NŠG. Vršič je prevozen. Turo smo začeli iz Vršiča. Veliko smučarjev nas je krenilo proti NŠG, nakaj tudi proti mali Mojstrovki. Zjutraj vzpon po trdi snežni podlagi. Obvezni srenači za vzpon! Smučarija navzdol do Vršiča enkratna.

Z Rokom sva v soboto štartala izpred Koče v Krnici. Za vzpon iz te strani sva se odločila, ker je pot manj monotona kot čez Kačji graben, poleg tega sva prebrala, da je pot zgažena. Stopinje se bile k sreči vidne do vrha. Zaradi hoje direktno po stopinjah in smučinah se nama ni vdiralo, sicer Rok pravi, da je imel več problemov. Na vrhu sta bila pred nama že dva, druga dva sta obračala sredi Kačjega grabna. Sestopila sva po K. grabnu, tam je pot popolnoma shojena, zadnjih 200 m pred dolino je že kopna. Smuka se konča kmalu pod gozdno mejo.