Kategorija: Obvestila

Včeraj sva z Daretom šla pogledat kako zgleda ta smer. Ker je obrnjena na jug, sva menila, da bo včerajšnje oblačno vreme primerno. A naju je oba zeblo, ker je pihalo in je bila skala mrzla, pa še vmes naju je presenetilo par kapelj dežja.

Za nedeljsko dopoldansko telovadbo je bilo kar OK. Obema se ocene po rastežajih zdijo malo čudne. Prva dva rastežaja sta ocenjena premalo, zadnja dva pa preveč (no, kakor za koga).

Zapora ceste zaradi Medvedjeva naju ni pustila prezgodaj domov, pa sva na sprostitev prometa počakala v Erjavčevi koči. Slik ni, ker megla ni ravno najboljše vreme za deljenje čudovitih razgledov. Bodo pa naslednjič, ko bo vreme boljše in skala toplejša.

Danes sva z Božotom plezala Vodnjak Želja. Božo je smer plezal že prejšnji teden in je v navdušenju nad dobro skalo okužil še mene. Pa sva šla.

Smer res ne razočara, ker se pleza od vstopa do vrha. Ima kar nekaj detaljev, v najtežjem (začetek četrtega rastežaja) sva imela čast opazovati Marka Prezlja kako se je lotil previsa z mokro poko na desni strani. Za njega ne vem, ampak meni je lesena zagozda ki je ravno na pravem mestu pomenila rešitev iz težav. Zadnja dva rastežaja sicer malček pokvarita vtis o kompaknosti skale, a na vrhu se vedno spomniš samo lepega. Primerno ohlajen pirček po sestopu je bil samo nadgradnja lepega dneva.

Letos smo v Dolomite krenili v Canazei. Ena naveza (Jao in Matija) že v četertek, ostali (naveza: Neli, Blaž in Čarovnik in naveza: Metod in Mare) pa v petek. Kot se za Dolomite spodobi nas je pričakala toča, Jao in Matija sta jo doživela v skali že dan pred tem. Potem se je vreme uneslo, pa smo se lahko bolj sproščeno podali v smeri. Plezali smo v Piz de Ciavazes, Drugi stolp Selle in domov gredoč v Piccolo Lagazuoi ter Sas de Stria.

Preplezali smo: Jao in Matija – Schubert 6, 600m, Schobe 7-, 250m, Abram kante 7, 400m, Via tetto 6+, 230m; Neli, Blaž in Čarovnik – Rossi/Tomasi, 4, 200m, Kasnapoff, 4+, 300m, Via Giordano, 4, 220m, Metod in Mare – Rossi/Tomasi, 4, 200m, Sud kante 4+, 180m.

Nama z Metodom manjka ena smer, ker sva v petek zgrešila vstop a sva dan izkoristila za trening plezanja v mokrem kaminu med kapljami. Tretji raztežaj je presegel moje zmožnosti, pa sva potelovadila navzdol. Ravno pravi čas, ker nas je v dolini pričakala toča.Ostalim je šlo dobro, edino Jao se je “pritoževal” nad Matijevo zagnanostjo.

Na prelazu Pordoi smo spremljali še tekmo v gorskem teku (zaprta cesta, ko smo se peljali proti Cortini), skratka vikend se je zaključil po pričakovanjih – še pridemo.

Včeraj sva z Rajcem splezala to smerco v S steni NŠG- ja. Smer sm zadnjič plezal pred osmimi leti z Juretom Hafnerjem. V steni se ni nič kaj dosti spremenilo, razen to, da je na vsakem štantu po en svedrovc. Ključ smeri je v 4. raztežaju 40 meterski kamin IV+, ki pa je dobro nabit, vmes pa sta celo 2. svedrovca. Skala v kaminu je odlična. Izstopila sva skozi okno na SV greben, kjer pride vn Jeseniška smer. Nato pa še en cug podrtije po SV grebenu na vrh.

okno v 5.cugu

V zadnjem tednu sva tudi z Rokom raziskovala grebenske klasike. Da bodo naši stari mački ponosni, da tudi alpinistični podmladek na AO Jesenice ve, kaj pomeni lazenje po strmih travah in skoki čez takšne in drugačne trojke nad prepadi, ki jim ne vidiš dna.

Z Anžetom (AO Mojstrana), ki nabira vrhove slovenskih dvatisočakov, smo letos najprej odšli na SZ greben Kočne, kjer je Kljuka zadnji vrh pred Oltarji in Križem. Dostopili smo od prvega ovinka v Makekovi Kočni, čez gozd in melišče pod steno, nato čez položne plate in krajši žleb. Čakalo nas je še zadnjih 200 m vzpona, pred nami so se odprle tri grape, skrajna desna je izrazito rdeče barve, mi pa smo izbrali skrajno levo, po kateri smo zlahka dosegli greben (težavnost I-II). Greben je presenetljivo dobro obiskan, tako da je pot vseskozi vidna, tudi skozi ruševje, ki ga je res obilo, se zlahka da priti. Najtežji del je pred SZ steno, kjer je potrebno iti mimo dveh stolpov. Prvega smo obvili po desni, drugega po levi (klin). Sestopili smo po isti poti.

Nekaj dni kasneje smo naredili zame eno lepših tur v Julijcih, in sicer na Kanceljne in Prevčev stolp. Avto smo pustili pri cestarski bajti, skozi Mlinarico dostopili do stene pod Planjo, nato pod njo desno, dokler ne dosežeš lepe travnate gredine v levo navzgor (opis v vodniku Brezpotja od Sidarte). Gredina vodi skozi tri okna do Kotla, nato zaviješ desno po rdečem krušljivem žlebu na sedelce, od koder še po izpostavljenih poličkah na vršnem delu plezaš nekoliko v levo, dokler ne dosežeš sedla tik pod vrhom Kanceljnov. Za sestop po isti poti so urejena sidrišča za spust. S Kanceljnov smo po strmih travah, kjer prav prideta le ledna cepina, sestopili do Velikega stolpa Kanceljnov in se po ostrem grebenu povzpeli nanj. Nazadnje nas je čakal še najzahtevnejši del prečenja … Prevčev stolp. Gledano od daleč sem si mislila, da tole pa že ne more biti samo petica. Ampak glede na to, da nisem našla doma niti enega opisa, v katerem bi se kdo pritoževal, kako je težko priti tam čez, smo se spravili tudi sami pogledat, kaj skriva gladka stena Prevčevega stolpa. Detajl je ozka zajeda, ki je sicer res nekoliko previsna, vendar so oprimki odlični, klinov je pa v tistih desetih metrih toliko, da jih je mogoče samo v Čopovem stebru več. S Prevčevega stolpa smo se spustili ob vrvi, čeprav bi se verjetno dalo priti tudi peš (III). Po desni mimo Planje smo se vrnili na markirano pot, po njej sestop v Mlinarico, kjer smo se kar vrgli v osvežujoč tolmun. V te Avčinove konce, kjer šepeta tišina, bomo še prišli.

1 2 ►