Kategorija: Obvestila

Domačini vozijo mopede brez čelad, vsi ostali uporabljajo univerzalne, integrirane alpinistično-avtomobilistične, tako zvane UIAA čelade (prosto po Grizliju). In če zvečer, ko naročaš pivo ali večerjo, nimaš za nohti magnezije in na sebi prašnih in umazanih plezalnih cunj, si na tem otoku kratko malo čudak. Ko človek zagleda vse tisto skalovje iz prvovrstnega, oranžno rumenega apnenca, baročno okrašenega z vsemi mogočimi skalnimi tvorbami, se ne čudi, da so otok okupirali predvsem plezalci. Le teh ni malo in človeka že malo zaskrbi, da bodo vse skale zasedene. No, glede na to, da je v zadnji izdaji plezalnega vodnička opisanih na tem malem otočku 4300 smeri, je strah odveč. Še bolj neverjetno je, koliko je še možnosti za nastanek novih. Najde se tudi kaka večraztežajka, sosednji otok Telendos, oddaljen dobrih 10 min plovbe, pa ponuja trenutno osem smeri, ki se približajo višini 300m.

Otroci so rekli, da je na otoku res dober “vibe”. A je ob taki skali, toplem morju, lepem vremenu, dobri hrani, prijaznih domačinih lahko drugačen? Težko.

1 2 ►

V četrtek mi je pisal Miha Š., zanimalo pa ga je če bi šla v soboto nekaj splezati. Odločitev ni bila težka, zato se v soboto zjutraj dobiva na vrhu prelaza Vršič, kjer pustiva 1 avto, z drugim pa se zapeljeva do 3. ovinka. Pripraviva “robo” in se odpraviva proti koči v Krnici. Dostop do stene vodi mimo koče, kmalu pa na desni zagledava najin cilj. Od stene naju loči le še melišče, že med hojo pa ugledava dokaj logično in vidno linijo smeri (vris na eni izmed slik). V steno vstopiva po strmi rampi, naveževa pa se na mestu, kjer smer rampo zapusti v levo. Miha “nabije” stojišče, nato pa odplezava lažji kaminček in kmalu prideva na naslednje stojišče. Od tu dalje plezava navzgor okoli ovinka v levo po zajedi, kamor naju je neslo malo predaleč, zato tudi zgrešiva prvo VI-ko v smeri (prečka), vendar tudi najina varijanta ni bila nič lažja (če ne še težja). Kdor želi splezati tudi prečko, naj se iz stojišča navzgor drži bolj desne. V nadaljevanju smer kar lepo zadaneva in malo kasneje stojiva na mestu, kjer se plezalni del smeri zaključi. Tam se razveževa in se po lažjem terenu v desni smeri navzgor prebijeva do grebena, kjer smer trči na Jubilejno pot, po kateri sestopiva. Na analizi se ustaviva v Tičarjevem domu, kjer se pošteno odžejava in tudi najeva.

Skala v smeri je kompaktna, z izjemo lažjih raztežajev, kjer je na posameznih mestih potrebna malo večja previdnost. Na pasu pride prav kakšen klin več, saj smer z izjemo težjih odsekov ni prav bogato opremljena. Tistih 100 m izstopa iz smeri po skici, pa je “raztegnjenih” na cca 300 m :).

Ta vikend bi moral biti v službi, pa me je sodelavec prosil za menjavo. Ni problema, z veseljem sem prost, ko pa je tako lepo vreme. V planu je bila družinska frikarija in po možnosti ogled plezalne tekme v Kopru. Pa je v petek Saro začelo boleti in otekati zapestje (najbrž zaradi preveč krčevitega držanja UZ sonde). In ker se približuje plezalni dopust, je bilo najbolj pametno zapestje obložiti z ledom in počivati. Tako sta se na Primorsko odpravila le Janž in Janja, Ruj pa se je odločil preživeti vikend s sošolci na bazenu. Ker sem tako na petkov večer ostal brez družinskih soplezalcev, je mojo zagato rešila Doroteja. Omejena le na dopoldanski čas, sva se odpravila plezat Lanin nasmeh (6a+, 125m) v NŠG. Mojstrovina Božota in Lidije me vedno znova navduši s kompaktno skalo, lepimi prehodi ter varno opremljenostjo.

V nedeljo pa se je končno vse poklopilo, da sem lahko izpolnil obljubo Tini, da greva plezat smer, v kateri si bo lahko pridobila nekaj izkušenj z nameščanjem lastnega varovanja. Idejo sem dobil na spletni strani kranjskega ferajna in sicer Via Meledes (IV/IV+, 440m) v karnijski gori Zermula. Gora in okolica sta mi poznani, saj smo že pred leti z Janžem in Rujem v nahrbtniku raziskovali travnike in zobali borovnice v okolici prelaza Lonice (Cason di Lanza) pa tudi obiskali prijetno visokogorsko plezališče v okolici prelaza (Le falesie di Lanza), ki je kot nalašč za družinske obiske. Osvojitev vrha pa nam je takrat preprečilo poslabšanje vremena, zato sem se včeraj s še večjim veseljem podal v SZ steno omenjene gore. Smer je kot nalašč za pridobivanje alpinističnih veščin. Skala ni tisti čisto pravi monolitni karnijski apnenec, vendar še vedno krepko nad povprečjem naših Julicev. Je zelo skopo opremljena (na stojiščih je sicer vsaj en klin, vmesnih pa bore malo, v kakem raztežaju tudi nič), a skala nudi obilico razčlemb (razen prvega raztežaja, kjer se pleza po izprani in zlizani skali) za nameščanje takega ali drugačnega varovanja. Tudi glede orientacije je potrebno kdaj pa kdaj pogledati skico, saj se večinoma pleza po odprti ploščati steni. Plezala sva izmenjaje in Tina je suvereno opravila vse naloge, ki jih obisk take smeri zahteva. Kljub temu, da je prvič zabijala v steni, so jeseničani lepo zapeli.

Včeraj sva z Urbanom izkoristila stabilno vreme (in moj zadnji frej dan) ter se odpravila v Steno (da ne bo Raf govoril, da smo samo po tujini 😉 ). Tokrat sva šla v Bavarsko smer z izstopom Zimmer Jahn. Da slučajno ne bi vse potekalo BP, sem za začetek pozabila pas doma, tako sva bila primorana narediti še krajši ovinek nazaj do Kašarije, preden sva plačala 6 EUR parkirnine v Vratih. V smeri nisva imela večjih težav, klinov je ogromno, prav tako so štantje na vsakih 30 metrov. Malce naju je presenetil cug nad Bavarskih turncem, saj se znajdeš pred izpostavljeno gladko steno. No z izostrenim očesom sva kmalu našla kline v plati in krušljiv previs. Drugi strah – najti izstopno prečko do Zimmer Jahna – sva uspešno premagala in kmalu stala pod črnim grabnom. Tukaj sem jaz bila lani, a mi je spomin zgleda že začel pešati (ali pa je Stena v tem letu zrasla), saj se izstopa nisem dobro spomnila, tako da sva na začetku prehitro poplezavala preveč v levo. No s pomočjo črnih plošč in preduha nad črnim grabnom sva kmalu dojela, kje je izstopni ‘detalj’ izstopa. Sledila sta še šodranje do poti Čez Prag in sestop nazaj do avta. Glede hitrosti se ne bom hvalila, lahko pa rečem, da za spremembo nisva rabila čelke 🙂 .

V četrtek me je Nik povabil, da se jim pridružim pri plezariji v Dolomitih. Takoj sem bila za in pa za sodo navezo povabila še Marka, ki se prav tako ni preveč obotavljal pri odgovoru.

Nik, Martina, Mark in jaz smo proti Italiji kreniti v petek po šihtu in za sobotni plezalni cilj izbrali hrib Col dei bois. Mark in jaz sva se podala v smer Ada (V+, 350 m), Nik in Martina pa sta napadla smer Alvera (V+, 340 m). V popoldanskih urah smo se vrnili do avtov, kjer sta se nam pridružila še Ivana in Jan, ki sta za popoldansko smer izbrala M-Specialle. Zvečer smo se odpeljali proti hribu Tofana, saj smo za nedeljsko plezarijo izbrali (ali pa nam je določila Martina) smeri v 1., 2. in 3. stebru. Vsaka naveza se je podala v svoj steber in ga zborbala z odliko – Jaz in Mark sva bila v 1. stebru (Primo spigolo, V+, 500 m), Martina in Nik v istoimenski smeri v 3. stebru (V+, 700 M m), Jan in Ivana pa v 2. stebru v smeri Gedina (VI-, 600 m). Po dveh plezalnih dneh so bili plani za ponedeljek bolj ‘na izi’- tako da smo izbrali kratke smeri v 5 Tori. Nik in jaz sva se zaradi gorenjske trme (in tudi škrtosti) odpovedala prevozu z gondoli in v 36 minutah dosegla vrh smučišča, Martina in Mark sta brez slabe vesti plačala 18 EUR in se v 9 minutah odpeljala do vrha, Ivana in Jan pa sta pred turo zavila še do bolnice preverit, če je prst od včeraj slučajno ni zlomljen. Medtem ko smo po splezanih smereh jedli tiramisu in degustirali ‘ta kratke’, sta nas Ivana in Jan dohitela z dobrimi novicami, da je prst ostal cel. Tako sta tudi onadva na hitro splezala še eno smer, ostali pa ju opazovali iz ležalnikov. Po treh dneh čeharjenja (spanje na prelazih) smo si šli privoščit tuš in pico, zadnji dan pa še podali še v steno Falzarega. Meni, Niku in Marku je uspelo priti do zadnjega kofeta tik pred dežjem, Jan in Ivana pa sta zadnja dva cuga poborbala v mokri skali.

Podaljšan vikend je uspel več kot bi lahko, sama pa se nebi branila malo manj Čehov v smereh, katere ne zaustavi niti grd pogled na vsakem štantu, da naj si uzamejo malo lufta, preden začnejo s plezarijo. No pa tudi Italijani bi se lahko naučili narediti kakšen premor med povedmi ;).