Kategorija: Obvestila

Kdor si v Arabbi zaželi kakšen dan bolj na izi, se lahko poda plezat na vzhodno stran nad vasjo. Možnosti za dostop je več, opozoriti je treba samo, da povezovalna sedežnica od Rifugio Burz ni delovala, pa bi do vrha navkljub plačilu štirisedežnice iz vasi dodal še slabo uro na nožni pogon (hvala Katarini za opozorilo).

Midva nisva verjela, da je vse res tako blizu zgornje postaje štirisede, ki pripelje iz Passo Campolongo, zato sva nepotrebno raziskala še nekaj stolpov, ki niso opremljeni.

Kot je navedeno v pdf vodničku, ki ga najdete na tej povezavi: https://www.proguide.it/wp-content/uploads/2023/07/climbing-at-bec-de-roces.pdf , se v plezališču pleza od 5b do 7a, v zahodnem sektorju pa od III do V+. Zahodni sektor se da precej lepo povezat v 5 ali še več rastežajev (vmes malo peš), tako da se nabere do 150 višincev. Orientacija je od JV do JZ, zato se vedno najde smer v senci (ali soncu). Seznam smeri se najde tudi na povezavi: https://www.thecrag.com/en/climbing/italy/area/2519967369 . Imena smeri so sicer (bila) napisana, a največkrat obledela do neberljivosti.

Priporočam za takrat, ko se nisi pripravljen spopasti s smerjo, ki vzame cel dan, ali pa malo telovadbe povežeš še z obiskom gostilne na vrhu, kjer se lahko tudi dobro obeduje (midva sva pošteno pečenega dunajca dobila šele v tretje).

V soboto sva se z Gregom odpravila proti severni steni Velike Mojstrovke. Hiter korak naju na srečo pripelje pod prazno steno, in že spogledujeva s previsom, ki smer začini že v prvem raztežaju. Sicer luštn detajl, a vendar moram priznat, da brez rokavic, ki so me pričakale ob prihodu na prvi štant, verjetno še en čas ne bi bila ogreta. Sledi zanimivo plezanje po kaminih in zajedah, ki pa zaradi skromne opremljenosti lahko predstavlja manjši izziv z orientacijo.

Prvi del smeri zaključiva s prečenjem police, ki pripelje do šodraste kotanje. Od tam pa začneva prehod do belih plošč. Po treh štantih (morda že čist malo preveč levo) se že skoraj vprašava, če sva še na pravi poti. A nato le naletiva na naslednji klin, in se končno znajdeva na bolj jasni liniji, ki poteka naravnost čez strme plošče. Res čudovita plezarija se po dveh raztežajih zaključi tik ob luski pod streho. Od tam naju čaka še prečka v levo, ki postopoma preide v širšo polico. Le tej slediva vse okoli strmega stebra, kjer naju čaka le še izstopni raztežaj po razčlenjenem žlebu.

Super preživet dan, zanimiv vzpon in plezarija vredna dejstva, da bodo moje blazinice sedaj potrebovale par dni počitka.

Včeraj sva se z Markom odločila, da se soočiva s strmim dostopom in splezava smer, ki jo vsi hvalijo po njeni izpostavljenosti in kompaktnosti – Spominska smer Draga Geršaka in Ceneta Grčarja ali krajše GG.

Hvalnice smeri so res upravičene. Med plezanjem se nama je vsak cug samo smejalo, imela pa sva tudi srečo, da sva pod steno prišla prva, saj se je kasneje pod njo zbralo kar nekaj navez. Edina slabost so številčni klopi na dostopu, ki bivajo v travah. Za sestop pa sva tudi rajši izbrala navrtane štante od smeri Tik pred dvanajsto.

Priporočava 🙂

SSKJ: odisejáda -e ž (ȃ) – ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje … se je začela z dostopom do bivaka 1 v petek po službi. Posteljo sva si delila še z eno navezo, ki je za naslednji dan imela v planu Skalaški steber v Škrlatici, midva pa sva imela ogledano Desno zajedo v Rakovi špici. Naslednje jutro sva po krajšem sestopu do stene začela s plezarijo. Z dvema manjšima orientacijskima težavicama sva dosegla travnato polico. Tu pa naletiva na večjo orientacijsko težavico. V tretjem poskusu končno udaneva “zelo strmo, z žmulami prekinjeno steno” (cit. Mihelič, smer 113. Desna zajeda) in nadaljujeva še po strmi zajedi proti koncu smeri. Veselje po preplezani smeri nama kaj kmalu uniči pogled proti dejanskemu vrhu Rakove špice, ki je bil še kar “nekaj metrov” oddaljen. Med drugim se je v misli prikradla tudi ideja o bivakiranju. Kljub časovni stiski nama uspe čelko prižgati šele v Zadnjem doleku. Sestop proti Vratom nama popestrijo še številna snežišča, preko najdlajšega opraviva tudi abzajl. Ko prispeva do bivaka 4 se ravno prične nedelja. Soglasno se odločiva prespati v bivaku, saj sva zadnji avtobus iz Vrat že davno zamudila. Drugi avto naju je namreč čakal v Mojstrani. Zasedenost bivaka je bila glede na lokacijo pričakovana, ne preostane nama drugega kot prespati kar na tleh. Za zajtrk si privoščiva še zadnjih šest Haribo medvedkov nato pa v dopoldanskih urah kreneva proti Aljažu. Od tu naju do avta zapelje znanec (dolžna sva mu še za pivo ali dve), saj so bile do naslednjega avtobusa še 3 ure.

V petek smo se tečajniki in mlajši pripravniki skupaj z alpinističnimi inštruktorji odpravili na Kamniško sedlo. Namen tabora je bil predvsem pridobivanje izkušenj v klasičnih smereh, nameščanje varoval, zabijanje klinov ter odkrivanje sten Brane in Planjave.

Prvotna vremenska napoved je kazala na nestabilen vikend, vendar se nam je nasmehnila sreča. Kljub temu da smo se vsako jutro zbujali v megli in gostih oblakih, je vreme zdržalo skoraj do konca.

Sama sem se prvi dan skupaj z Rokom (AO Celje Matica) in inštruktorjem Matejem (AO TAM) podala v Smer Y v Planjavi (III/II-III, 155 m), ker smo hitro ugotovili, da kak Jeseničan več ne bi bil zgrešen. Po splezani smeri nas je čakalo par abzajlov ter sestop po gamsji stezici. Zaradi napovedane večerne fronte pa smo se hitro odločili, da bomo namesto dveh splezanih smeri raje dodatno povadili štante. Še sreča, kajti dve urci po vrnitvi je že deževalo.

Ob pregledu napovedi za nedeljo smo se vsi razveselili suhega vremena. In ko je zvečer Janez, kot vodja tabora, spraševal, ali si kdo želi kondicijske ture, je hitro pridobil mojo pozornost. Ne da bi se točno zavedala, koliko sestopa me bo naslednji dan čakalo, sem že bila dogovorjena da se naslednje jutro z Matejem podava v Steber Štajerske Rinke (IV/III, 600 m).

Po zajtrku sva torej krenila proti Rinakam. Namesto klasičnega dostopa do Okrešlja pa sva se odločila za bolj pustolovsko varianto ‘malo počez’. Ubrana bližnjica se nama časovno ni ravno obrestovala, sva pa na srečo prišla pod steno ravno v trenutku, ko se je megla začela dvigovati. Naštudirala sva vstop v smer in nato naslednjih 8 ur preživela v steni. Kljub snežišču v tretjem raztežaju sva se držala predvidenega poteka smeri vse do zgornjega dela. Tik pod vrhom pa sva zaradi snežišča izstopila nekaj metrov višje, po varianti Knez-Stopinšek. Smer se je dalo splezati brez plezalk, je pa treba opozoriti, da je skala, sploh v spodnjem delu, kar krušljiva.

Po splezani smeri sva se zaradi močnega vetra dokaj hitro podala proti vrhu Turske gore, se spustila do Kotličev in se nato spopadla še z zadnjim vzponom v smeri Brane. Po 11ih urah sva se (končno) vrnila do koče in se razveselila novice, da nisva bila zadnja, kajti dve navezi sta bili še vedno v stenah Brane in Planjave. Zame je bila to res super izkušnja, ki jo je dodatno polepšal trenutek, ko sem v steni našla skalno uho. Med samim plezanjem pa sem žal tudi spoznala, da izbijanje klinov kdaj ni ravno najboljše za mojo trmo.

Po predavanju in zanimivi debati, ki se je razvila v nedeljo zvečer, smo se v ponedeljek zbudili z visokimi pričakovanji o sončnem jutru. Vendar sta nas žal pričakala le dež in gosta megla. Tako smo plan obrnili na glavo ter prvo polovico dneva preživeli v koči, prisluhnili predavanju in ponovili vozle. Po kosilu pa smo se podali v sosednji steni. V navezi z Janom (AO Železničar) in inštruktorjem Janezom (AO Rašica) smo se podali v Zgornji steber Brane (IV/III, 160 m). Čakala nas je lepa smer in nekaj izgubljenih klinov, ki pa se baje najbolje zabijejo na vrhu smeri.

Zadnji skupen večer smo si, kot se za tabore spodobi, najprej popestrili s palačinkami. Ko pa je bil nivo sladkorja dovolj visok, pa je nastopil še čas za alpinistično verzijo pantomime. Poskrbeli smo za pestro igro, polno domišljije in smeha. Hitro pa je na plan prišla tudi pozitivna tekmovalnost in zanimive taktike obeh ekip.

Zadnje jutro nam je žal plezalne želje zopet prekrižal dež in megla, a vendar smo čas maksimalno izkoristili, risali skice splezanih smeri in med drugim prisluhnili tudi predavanju o odpravi v Kirgisistan. Ko se je naredilo vremensko okno pa smo hitro smuknili v dolino, prevzeli robo in se opravili na obvezno analizo in burgerje.

Zame je bil to drug tabor KA in morem priznat, da sem bila (ponovno) res navdušena nad samo izvedbo. Kot manjša skupina smo se med sabo še toliko bolj povezali in upam si trdit, da smo iz tabora odnesli ogromno znanja in pomembnih izkušenj. Za piko na i pa so poskrbeli predvsem inštruktorji s svojim odprtim pristopom ter vsem izkušnjam in nasveti, ki so nam jih predali.