Iskalec lepote, Rogljica

Z Nejcem Marčičem sva se končno zmenila da greva ponovit smer, za katero sva ze zmenila že par let nazaj. Gre za linijo v Rogljici, ki so jo prvi zlezli Jirij Hladnik, Borut Kozlevčar in Maja Lobnik. Linija je ena lepših v Julijcih. Obema pa so tudi všeč stene nad Krnico, zato sva se hitro odločila za to smer.

Dostop je hitro minil, ob pristopi na polico pod rogljico pa sva videla da sta prva dva cuga čisto mokra. Ker noben ni imel želje po plezanju mokrih šestic sva ju obvila po centralnem stebru. Po obvozu sva užgala varjanto za pridne in si malo otežila dostop v izrazito poč. To je najlepši del smer. Izredno strma poč je dolga okoli 100m. Vmes imaš občutek da plezaš v granitu ne pa v krušljivih julijcih.

V srednjem delu se stena malo položi in prečka centralni steber. Kmalu po poležnem delu pase spremeni kvaliteta skale, ki ni več monolitna kot spodaj.V tej čudni skali te čaka tudi ključ smeri. Najprej previsna poč, nato pa še kar previsne krušljive luske (precej težko in zanimivo). Čez cug sem se zbasal šele v četrtem poizkusu, ker sem najprej poizkušal v plati na levi. Potem se stena spet položi, kvaliteta skale pa se še malo poslabša. V treh cugih dosežeš rob stene.

Morebitnim ponavljalcem priporočava 2 seta frendov do #3, dva ali tri profilce in še nekaj jeseničanov. V smeri sva pustila še 5 klinov. Trije bodo v pomoč v težjih delih, en na štantu, en pa samo dela zgago malo levo od najtežjega dela(faljen poizkus). Skica v Slovenskem alpinizmu je malo nerodno prerisana, priporočava original.

Obraz Sfinge

V torek 4.8 sva se z Gregom Koflarjem (AO Mojstana) odpravila v severno Steno Triglava, kjer sva po Jugovem stebru dostopila do Sfinge, ter splezala Obraz. Dostop sva si skrajšala tako, da sva spala v bivaku pod Luknjo. V pomoč pri orientaciji v Jugovem stebru nama je bil vris Mihe Valiča. Do pod Sfinge sva plezala izmenično brez večjih težav. Grega ni imel namena prostega vzpona Obraza, zato sem celotno smer plezal v vodstvu. Vse raztežaje razen znamenite strehe sem splezal na pogled, streho pa v četrtem poizkusu. Grega pa je z nahrbtnikom plezal večinoma prosto, kjer pa ni šlo, pa si je pomagal z opremo. Ker sva bila neučakana, sem zadnja dva raztežaja združil v enega, ter se po mokri šestici povzpel do vrha. Smer je lepa, odlično opremljena, ter mestoma krušljiva.

NŠG – Bob Marley in Spominska Srečku Rihterju

Z Matijem Volontarjem sva v petek bila v NŠG. Splezala sva smer Bob Marley in Spominsko Srečku Rihterju.
Bob Marley (VII+) ima težak a zelo lep prvi raztežaj. Našla sva eno skico na netu, ampak ta razdeli prvi raztežaj na dva dela, čeprav tam ni primernega mesta za stojišče, pa tudi razdalje je kratka. Brez posebnih težav za Matija, jaz sem pa kot drugi mal visel na detajlu.

Spominska Srečku Rihterju (VI-) je presenetila. Smer je skoraj neopremljena, najtežji deli so bili tudi mokri, popoldne pa je tudi precej zahladilo. Kar težko, je pa skala odlična.

Uspešen dan, pa še zgodaj ni bilo treba vstat 🙂

Courmayer

Po ekspresnem vplezavanju v Skalaški in Vidovi prejšnji teden z Neli, sem se pridružil taboru perspektivnih alpinistov v Courmayerju (sicer v lastni režiji ker sem se pozabil prijavit).
Po precej vroči vožnji (brez klime) smo v petek zvečer prispeli v Courmayer. Nastanili smo se v kampu Grandess Jorasses. Kljub celonočnim nevihtam smo upali da bo zjutraj kaj suhega za splezat. Prvi dan se nas je večina odpravila v nižjeležečo steno parete dei titani. S Tinom Pelcom sva plezala kombinacijo nekih smeri, ki jih ni v vodničku. Stena je bila dokaj suha.

Vreme je kazalo še en dan stabilnega vremena, zato smo se odpravili v višje stene. Dve navezi smo odšli v vzhodno steno Aig. Croux nad kočo Monzino. Na dostopu smo odšpilali še en fuzbal na ročke za ogrevanje. S Tjašo Jelovčan sva plezala smer Jean-Marie. V drugem cugu sem se spraševal o smiselnosti našega početja ob skopo posejanih svedrovcih, ampak sem višje uredil psiho in je šlo bolje. Ravno ko sva prišla na vrh je začelo deževati in pihati. Abzajlali smo v patagonskih razmerah, štrik v bil večino časa vodoravno. Hitro smo sestopili na zasluženo pivo.

Po enem dnevu pavze je napoved obetala še en lep dan. Nekaj se nas je odpravilo v satelite mt. blanc du tacula. S Tajšo sva napadla mali Capucin in splezala dve smeri. Sicer sva malo bolj globoko dihala zaradi višine, ampak je plezanje potekalo brez večjih posebnosti, razen faljenega prvega cuga. Ker smo bili prepozni za gondolo smo šotore postavili na ledeniku in se zbudili v sneženo jutro. Zjutraj smo po hitrem postopku šli v dolino.

Za zadnji dan so nekateri že odšli domov, dve navezi pa smo spet šli v parete dei titani. Plezali smo smer Venus, ki je lepa, platasta in dolga.

Treba bo prit enkrat v bolj stabilnem vremenu, da bo šansa še za kakšne daljše ture.