Kategorija: Obvestila

V iskanju divjih, pa nam manj poznanih koncev, smo se v nedeljo 18.6. spravili v Trentarski konec, točneje v kucelj z uradnim imenom Na koncu. Naš novopečeni pripravnik Luka, je imel silno željo po plezanju, zato smo mu ustregli in izbrali neopremljeno štirko z ustreznim dostopom in sestopom.

Smer Četrtinko smo nekoliko za hec podaljšali še za eno “osminko”, jo povezali z zadnjim cugom smeri Detelj in kar nadaljevali v gozd ter s tem začinili peš sestop. Bilo je “zanimivo” in lep dan smo pošteno izkoristili. Uživali smo Maja, Sandra, Luka in jaz.

Včeraj sem se kljub oblačnemu jutru odpravil z Gorazdom in Papijem proti Veliki dnini. Štartali smo s tretjega Vršiškega ovinka proti koči v Krnici ob 5:45. Prvotni cilj je bil bivak 1 v Veliki dnini, saj so bili vrhovi v oblakih. V vstopu v Veliko dnino na meliščih pa se je odprlo in po kratki malici in počitku na bivaku smo se odpravili proti Veliki Martuljški ponci. Odpravili smo se po spodnji poti po skrotju do velike terase pod vršnjo steno. Sledila je prečnica proti desni pod kamin, ki reže zgornjo steno. Pod kaminčkom na vstopu je bilo manjše snežišče. Kamin pa je bil v celoti kopen, v vršnjem delu je par metrov plezanja III. stopnje. Na vrhu kamina je sta tudi vzorno urejena dva sidrišča za varovanje in spust. Do vrha nas je čakalo še slabih 10 minut hoje po stezici. Ob 10:30 smo bili na vrhu in uživali v prelepem vremenu in razgeledih na okoliške vrhove. Naredili smo par fotk in se ob 11h odpravili proti dolini. V Veliko dnino smo sestopili po zgornji poti, ki vodi po rdečem grabnu (krušljivo) meni je lepši del po spodnji poti do kamina. Nato pa malo po zmehčanem snegu do melišč in po grabnu nazaj na pot, ki vodi proti Špiku. Potem pa po poti mimo koče v Krnici do vozila.

V soboto sva z Lidijo prehitela plohe in Ponije na Vršiču ter v NŠG splezala novejšo smer »Za dva groša fantazije« . Kot Matic pove,  prvih 10 metrov smeri je bolj krušljivih in ti fajn  naravna psiho za plezanje v NŠG. In ko že razmišljaš v stilu … »Pa je meni treba tega?«, se začne skala rapidno boljšati. Sledi uživancija do vrha. Smer je veliko bolj opremljena kot sva pričakovala. Od dodatne opreme sva le enkrat uporabila frenda BD1.  Bi se jih pa dalo zelo lepo zatikat. Fotka je od Matica.                          

Danes sva s Tomažem izkoristila lepo dopoldne in se odpravila na Ljubelj. Splezala sva Šentansko smer v Bornovi steni v Begunjski vrtači. Smer je za stopnjo težja od sosednje Janc – Mali, ki sem jo splezal prejšnji teden. Vstop je direktno v vpadnici grape, po kateri do okna v Bornovem tunelu poteka Smrketa, po 30 metrih plezanja v prvem raztežaju pa Šentanska zavije proti desni. Plezarija je lepa, stojišča so lepo navrtana, tako kot tudi vmesno varovanje. Najlepši del smeri je pokončna poč v tretjem raztežaju V+. Lep pa je tudi drugi raztežaj po platkah proti levi. V zadnjem izstopnem raztežaju sta možni dve varianti: direktno čez pokončne plate, sigurno VI kjer so trije svedrovci ali pa po grabnu do vrha. Jaz sem se odločil za slednjo, Tomaž pa je kot drugi šel direktno čez. Za sestop sta s 60 metersko vrvjo potrebna dva spusta po vrvi do Bornove poti. Prvi štant za spust je na drevesu, drugi pa v grabnu na desni strani.

Smuči sem za letošnjp zimo – pomlad postavili v kot in se mal končno polotil plezanja. Po nekaj plezanja v plezališčih, sva se z Juretom odločila, da je napočil čas za nekaj daljšega. Jaz sem za začetek predlagal smer Janc – Mali v Bornovi steni nad Ljubeljsko cesto. V smer sva vstopila opoldne in jo v dobrih dveh urcah splezala. Smer je meni ena lepših, v Bornovih stenah. Ponuja plezanje vseh vrst od kaminskega na vstopu, do trav v drugem raztežaju, do lepe plate v tretjem in lepe izstopne zajede v zadnjem cugu. Sestopila sva po stezi na Bornovo pot in se nato odpravila splezat še Kiklopa. Tudi ta smer ponuja lepo plezanje in zanimiv izstop skozič preduh na vrhu.