Kategorija: Obvestila

1 2 ►

1 2 ►

Včeraj smo se Gorazd, Papi in jaz odpravili na Planjavo čez greben Zeleniških špic. Na pot smo krenili iz Jermance skozi Repov kot. Do Staničevega vrha smo hodili v senci na grebenu pa nas je pozdravil sonček. Na Staničevem vrhu se začne prečenje Zeleniških špic. Najprej sledi strm sestop. Nato pa poplezavanje po grebenu I-II, par detajlov III do Srebrnega sedla. Greben je res prekrasen: lepi razgledi, ponekod izpostavljeno plezanje, tam kjer težavnost preseže II stopnjo je skala dobra. Najlepši del se mi je zdel nebeška lestev na predzadnji stolpič imenovan Špic. Na zadnjem stolpu pred Srebrnim sedlom smo se malo odpočili in pomaličali. Moram priznati, da se mi je greben zdel kar dolg, ampak kjub dolžini izredno lep. Potem pa smo se odpravili še na bližnjo Planjavo. Vsi smo bili na Planjavi prvič, zato se ji nismo odrekli. Sestopili smo na Kamniško sedlo, kjer smo se malo osvežili s pijačo. Nato pa po meliščih do stana Pastirji in dalje do vozila na Jermanci. Čudovito izkoriščen dan.:)

Včeraj sva se z Marčičem kar nekaj časa dogovarjala kaj bi plezala… Nekaj kar je v senci, pa malo dostopa, pa nekje kjer še nisva bla, pa da ni pretežko ker nisva vplezana… Ko sva plezanje že skoraj prestavila na kasnejši datum pa naju je malo rešil Matija z objavo o novi smeri v Rigljici. Ker je težavnost ravno pravšnja sva bila takoj za.

Štartala sva še po temi, saj sva pričakovala popoldanske nevihte in daljše plezanje. Dostop sva od približno polovice naprej udela in bila kmalu pod steno. Prvi raztežaj sva splezala nenavezana, ko pa sva se navezala, pa nisva vedela kje, saj je skica v spodnjem delu malo nerodna. Vseeno pa sva našla vse prehode. Poč zgoraj je odlična, mestoma malo naložena a se da. Na vrhu sva bila že ob pol desetih zjutraj, plezala sva 3 ure in pol.

Smer je vredna ponavljanja, sploh takrat ko imaš le pol dneva časa. Krušljiv je le tretji raztežaj, ostalo je dobro za julijce. V prvem raztežaju šestice se nebi branil podvojene trojke. Našla sva en klin, enega sva pustila. Je pa smer pol dneva na soncu, zato mogoče ni najbolj primerna za tele vroče dni.

V soboto 8.7 smo Matija Volontar(AO Jesenice), Jernej Ortar(AO Matica) in Andraž Šparovec(AO Kranj) splezali novo smer v severni steni Rigljice. Stene so se prvenstveniki zadnjič dotaknili okoli 60 let nazaj, zato je nekako logično, da čezenj obstaja linija, ki je bila takrat pretežka ali pa iz drugih razlogov nezanimiva. Linijo, sem opazil enkrat proti koncu zime ob obešanju v soteski Hladnik. Smer je na začetku malo podrta, nato pa se skala znatno izboljšuje. V vrhnjih, težjih raztežajih, pa je odlična. Za varovanje se v večini uporabljajo frendi. Tu in tam je pametno zabiti tudi kakšen klin. Mi smo jih pustili štiri. Potrebna oprema: Set frendov do BD3(podvojeni: 0,75, 1, 2), set zatičev, 4 klini.

Opis: Plezati začnemo v vpadnici velikega kamina. Po lažjem svetu se povzpnemo do prvega grušča kjer si uredimo udobno sidrišče. Nadaljujemo naravnost po kaminu, ter se spretno izogibamo previsom, dokler ne dosežemo velike strehe in s tem sidrišča. Pametno je, da kamin plezamo v dveh raztežajih. Pod streho na levi opazimo balvan, ki ga obidemo spodaj in splezamo plato na njegovi levi poleg kamina. Po približno 30m dosežemo lahek svet. Proti levi opazimo dva dolga lahka položna kamina, ki vodita v levi del stene. Na vrhu teh kaminov opazimo jasno poč naravnost nad nami, ki vodi do vrha stene. Poč je najbolje plezati v treh raztežajih. Prvo sidrišče si uredimo na njenem začetku, drugega po 30m na udobni polici in zadnjega na vrhu. Na skoraj vseh stojiščih je naloženo kamenje!

Kot za mnoge pred nami, se je desetega rožnika tudi nam zgodil tisti dan D, ko je treba inštruktorjem svoje znanje na ogled postaviti.

Sobota, zgodaj, trema nas je peščico že okoli šeste zjutraj ovesila s plezalnimi pasovi, čeladami, matičarkami, skratka vsem, kar visi na nas, ko se prikažeš na izpitu, ki te bo okronal za mlajšega alpinističnega pripravnika. Smo stali pred kožarico in buljili v stene plezališča pod Golico, ona ne zna tega, jaz ne obvladam tistega, on bi ponovil prevezovanje…a se je v tistih slabih dveh uricah izkazalo, da ni sile, morda je “cagavosti” botrovalo le pomanjkanje prepotrebne samozavesti. Puf, ura tik pred osmo in smo se nabrali, skoraj vsi, Petra, Katra, Mare, Mitja, Luka, Seba in Laki.

Matic nam je očetovsko, svojim prvim šolarjem, razdelil srečne številke, ki so nas poparčkale in četico navižale pred ostre poglede Raf-a, Katarine in seveda njega.

Pravijo, da je dež en tak reden spremljevalec, ko se štrika pod Golico. Zjutraj nebo sicer ni bilo sinje modro, a na dež ni kazalo. Se je pa zato tik pred zdajci rahlo skupaj nabasalo, da je poprhalo skalovje in vsemu skupaj dodalo tisto nekaj pristnosti, kot ščepec soli v neslano župco.

Nisem ravno poklican zato, da bi ocenjeval, sokolska očesa bi znala povedati več, a mislim, da smo, ob malenkostnih napakicah čisto korektno odborbali, kar je bilo potrebno oddelati. No skoraj vsi, Sebc se je odločil, da bo delal družbo Tomažu in Roku, na poletnem delu preverjanja znanja.

Poj smo pa jedl pa pil! No, kot se spodobi, smo si ovlažili grla, ter med vrhove okoliških smrek vtkali vonj, ki se je dvigoval z žara.

Za konec, naj gre en velik hvala vsem predavateljem, ki ste si vzeli čas za nas. O izredno pomembnem Susikovem vozlu pa drugič.

PS: Gledam fotografije, nobena ni nastala med izpitom. Madonca, da smo resno vzel vse skupaj…

S Tomažem sva izkoristila prosto nedeljo in se odpravila na Vršič. Splezala sva Pocarsko smer. V smeri se od lani ni nič spremenilo. Smer je lepa od tretjega raztežaja naprej. Spodaj je malo naloženo, zato previdnost ni odveč. Družbo nama je delala naveza pred nama in sosednja češka naveza v Pstuhu.