Kaj je meni tega treba?

Z Majo sva včeraj – v nedeljo skočila na Vršič, z namenom plezat zadaj v M. Mojstrovki (Spominska smer Janeza Robiča). Streslo naju je že, ko sva stopila iz avta – mraz in veter, primeren bolj za oktober, kot pa za sredino julija. Vseeno se odpraviva čez Vratca in pod stenami do SZ grape, a se po desetih minutah mencanja pod vstopom, odločiva za bolj sončno plezarijo. Prestaviva se pod Steber ob Kamenkovem kaminu, ki sem  ga imel željo spet plezat, nazadnje sem ga pred 15, 20 leti, skupaj pa že štirikrat (tudi 1-x solo) … Ta smer ne more bit drugega, kot “pis of kejk”…

Pošteno me je usekalo – in to par dejstev (zdaj sicer trpi le še moj ponos): upoštevaj leta (50+!), upoštevaj kvaliteto naše skale (ki je vedno bolj drobljiva in nevarna!), poslušaj ženo in njeno intuicijo! Skratka, zapodim se v prvi cug, kjer po padcu Dareta pred kakim letom, “nekaj manjka”. Menim, da zdaj v tem delu ni več “samo” 5, mogoče kak plus ali dva več …? Zborbam do varovališča, za mano zmerja Maja, ki ji tisti plusi pijejo moči. Po premisleku greva dalje. Okrog roba in v totalno podrtijo, polno drobirja in labavih skal, varovanja pa nobenega. Na naslednjem varovališču, ko še sonce ni hotelo več gledati mučenja in je bril le še hudičev veter, se odločiva za taktičen pobeg v levo, preko grape v Kamenkotu in po zadnjem delu Pokljuške ven. Pokasiram še zadnje “pohvale” moje soplezalke in zviz u dolino – na toplo.

Potrdilo se je še enkrat: pride čas, ko se borbanje s previsi in podrtimi kamini v neopremljenih smereh mora počasi nehat. Plezamo samo še v soncu, betonsko trdne in opremljene smeri – razen, če se še kdaj ne spozabimo in krenemo v …??

NŠG (Grande finale)

Po včerejšnjem vplezavanju v Kovačevcu sva z Božom sklenila, da je forma kr ok zato sva se danes odpravila v NŠG. Božova želja je bila  smer Grande finale. Jaz jo še nisem plezal zato sem bil jaz koj za. Na Vršču sva srečala Tineta in Florjana, ki sta se odpravila v smer Mladi raziskovalec, skupaj smo se odpravili do vstopa in v prijetnem klepetu je minil čas do vstopa. Smer vstopi tam kjer gre Kranjska poč. Nato seka Tandaro Mandaro. Dva raztežaja do velike gredine plezaš po zajedicah mestoma IV-V. Tretji raztežaj pa začneš kakih 5 desno od smeri Tandara Mandara. Plezaš po pokončni pokci do pod velike strehe. Tam je sidrišče z dvema klinoma. Naslednji raztežaj je prečiš rahlo proti levi do vznožja kamina, ki je v začetnih metrih rahlo previsen V-. Po kaminu splezaš direktno na stolpič, kjer je sidrišče za v naslednji raztežaj. Plezanje v kaminu odlikuje fantastična kompaktna skala:) Za mene je bil eden lepših kaminov, kar sem ji plezal. Naslednji raztežaj prečiš rahlo v desno in po lepi zajedici slediš levo v kompaktno plato V in nato po položnejšem svetu na naslednje varovališče. Sledi zadnji raztežaj malenkost desno od raza VI. Zadnje varovališče pa je skupno s Kranjsko počjo, tam kjer se stena položi. Smer je lepa, vendar pa je razen varovališč (vedno 2 klina), kar slabo opremljena. Klini so na težjih mestih. Obvezni del oprema so jebice in frendi, ki pa se jih da zelo dobro izkoriščati v smeri.

 

 

Centralna smer v Luknji peči

Danes sva se z Neli po dveh letih spet podala skupaj v eno malo večjo steno. Izbrala sva si Centralno smer (Krušic-Ferjan-Zupan) v Luknji peči. Dostop je kratek (švoh urca), skala pa dobra.

V smeri te čakajo kamini in zajede z dobro skalo, nekaj drobljivih polic in precej previsen detajl (trije gibi čez streho, VII-). Z izjemo najtežjega cuga redko srečaš klin.

Kljub dobri napovedi sva zgornji del smeri plezala v gosti megli. Zato sem tudi falil pot PP, ki gre čez steno in zavil eno gredo prezgodaj. Vseeno pa sva brez težav našla gredo, ki naju je pripeljala do melišča pod Rjavino.

Zajeda Ekar-Jamnik VI-A0/V+, 500m

 

Po krajšem sušnem, poizpitnem obdobju so se na naši spletni strani začele vrstiti objave lepih vzponov. Bravo mladinci AO-ja. Tudi mi malo starejši blizu 5desetim še migamo, stisnemo zobe, tiho ignoriramo napotke medicincev in se odpravimo v malo višje gore. Med branjem reportaž iz preplezanih smeri sem večkrat prebral, da so plezalci že dlje časa želeli preplezati določene smeri, pa se jim nikakor ni izšlo. Tako je tudi mene zajeda Ekar – Jamnik čakala skoraj 10 let. Pa sva v ponedeljek 10. 7. 2017, z Lidijo odmislila vse ovire in se odpravila pod greben Dolške Škrbine. O sami smeri ne bom veliko pisal, saj se vsakodnevno vrstijo zapisi o njej. Po preplezanih vstopnih kaminih na vstopu v veliko zajedo se nisva šla ravbarja in žandarja, ampak sva pridno izkoristila že pred nama postavljenega možiclja in z njega vpela ključni klin. To mesto mi je bilo najtežje v smeri. Ključni previs pod varovališčem v lopi je odlično opremljen, vendar bi opozoril, da so vsi klini zelo stari, eni zabiti v dokaj sumljive razpoke. Mesta za prijatelje in jebice nisem našel. Sama prečnica v desno si po moje ne zasluži tako visoke ocene, saj so od varovališča do njenega konca zabiti 4  solidni klini. Vseskozi so grifi in stopi, le poiskati jih moraš. Izstopila sva po desni varianti, kjer sva našla že drugo leseno kajlo v smeri, prva je v ključnem previsu. Ob tem zapisu se mi poraja vprašanje, kakšna usoda je doletela leseno kajlo iz Trmastih kaminov, saj je bila še lani v odlični kondiciji?

 

 

 

Les Ecrins in Ailefroide

Skupni tabor ob 70-letnici ferajna. Da bi bila zadeva dostopna čim širšemu občinstvu (beri tudi: članstvu) (matr, na Jesenicah še kar nismo zlezli iz socializma!!??), smo po tehtnem in poglobljenem premišljevanju izbrali Francijo (v igri so bili še Pireneji in Črna Gora). Zanimanje za tabor je bilo ogromno in močna volja je premaga še tako hude finančne ovire, da se nas je do sobote, 24.6.2017 v kampu Ailefroide nabralo 30, to je za pol tavelicga avtobusa, oziroma par kombijev in osebnih prevoznih sredstev …

Del ekipe se je odpravil naslednje jutro v hribe in popoldne smo se že hladili na terasi koče Les Ecrins (3170 m) – 100 m nad “speglanim” ledenikom Glacier Blanc. Vremenska napoved za naslednji dan je bila bolj klavrna, zato nas je po jutranjem bujenju ob 03. uri oskrbnik parkrat vprašal, če smo razumeli njegovo opozorilo, da bo okoli poldneva hitro prišlo poslabšanje … Seveda mu ni šlo v račun naše ležerno odpravljanje iz bajte, no, ob 04-h smo bili vendarle vsi na poti navzdol – proti ledeniku. Tam smo skočili v plezalne pasove, se parkrat prepletli s štriki in naposled le formirali naveze. Urico navzgor do zatrepa, potem pa v dve skupini – večina proti Dom des Ecrins-u (4015 m), ena naveza pa proti nekoliko nižjemu Roche Faurio (3770 m). Hiteli smo oboji in bili pred poldnevom na obeh vrhovih, pa obljubljenega poslabšanja ni bilo od nikoder. Slabovoljni zaradi neizpolnjenega doživetja snežnega neurja, megle in mraza, smo sestopili, eni čisto v dolino, nekaj pa jih je ostalo še eno noč na Refuge de Glacier Blanc.

V dolini smo se po dnevu regeneracije in privajanja na gostejši zrak, pričeli spogledovati z bližnjimi stenami in granitom, ki je tu seveda glavni gradbeni material. Aja, tisti, ki so zavrnili osvajanje gorskih velikanov, so medtem pridno gulili skale in izpulili kar nekaj lepih vzponov, baje da vse tja do 7b+. Da nebi povsem deklasirali ostalih klimberjev, se je zgodilo vsakodnevno scanje izpod neba in tako pošteno ohlajalo naše ambicije. Nekaterim toliko, da so se že v četrtek pobrali domov (so precel prišparali …), večina pa nas je še vztrajala (dopust je le dopust). Med plohami smo zlezli še kakšno smer, se šli po malem turiste, v glavnem pa bili precej siti nadutih francozov, ki se za top turistično destinacijo lahko zahvalijo edinole visokim hribom, številnim zgodovinskim in kulturnim znamenitostim, Azurni obali, šampanjcu in konjaku, poljem sivke v Provansi pa…. mah, u glavnem brez veze…

Navdušenje nad tem delom Alp, nas je počasi vse minilo, najvztrajnejši so ostali še del drugega tedna (blagor jim, ko ne vejo (še) kaj je revma, artritis, išias in podobne težave zrelih let … Kakorkoli, to je sedaj za nami, mnogi se bomo z veseljem spominjali zelenjavne juhe na zgornji koči in zelenjavne juhe na spodnji koči. Spominjali se bomo tudi 100 m2 velikega s ponjavami pokritega prostora za skupne večere, pa številnih miz in mizic “krcato” pokritih z raznoraznimi dobrotami, ki so bile tam še naslednje jutro, pa mogoče še naslednje … pa plezali smo, na koncu najbolj šteje prav to. In izpolnili smo zadane cilje. Hvala vsem sodelujočim.