Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Izpitom je sledil piknik, med katerim smo se večinoma skrivali pod streho, opletali z jeziki in uživali v pasulju. Zabave nam ni zmanjkalo do večera, ko smo počasi vsi zapustili kraj dogajanja in se, bolj ali manj utrujeni od celodnevne zabave, odpravili domov.
Pa so dočakali naši tečajniki … končno smo jih peljali v skalo. Inštruktorji so bili prav tako mnenja … treba bo, treba, gremo že v Paklo. In smo šli, vreme je kazalo plus, kombi je bil rezerviran, potrebnih je bilo še nekaj jeklenih prijateljev in se nas je nabralo skoraj za polovico vseh registriranih članov. Plezali smo večraztežajne smeri v Glinščici: Senza nome 1, Senza nome 2, Senza nome 3 in Spigolo verde. Vsi smo splezali dve smeri, večina pa je našla dovolj moči še za tretjo. Tečajniki so se preizkusili tudi v plezanju v vodstvu, teren v Glinščici ponuja odlične možnosti za špeganje pod tečajniške prste z vseh kotov. Ko je sonce zašlo, smo eden za drugim počasi odhajali, nekateri prej, drugi kasneje, tisti s kombijem pa smo bili preveč lačni in smo zdržali samo do picerije. V prvotnem načrtu je bila picerija na letališču v Postojni, ampak ker je voznica nekako spregledala izvoz Postojna, smo naslednjo picerijo zasledili v Vrhniki. Tam se jih je našlo nekaj, ki so ob naši pojavi mislili, da smo iz Planice. … Možno? Ne vem točno. Jedli smo odlično, denarja je ostalo še za proslavitveno mini fešto za zadnji dan plezanja v telovadnici in otvoritev štirikanja pod Golico.
V nedeljo se nas je zbralo kar osemnajst: Maja, Raf, Erik, Nina, Miha R., Tinka, Manca, Manca, Dare, Rajc, Timotej, Metod, Sašo, Gregor, Petra, Andraž, Magda, Katarina. V Krnici, 10 minut hoda od koče, smo naredili drugi del zimskega tečaja letošnje alpinistične šole, in sicer vaje iz tematike plazovi. Izpeljali smo prerez snežne odeje, norveško metodo, iskanje z analogno in digitalno žolno, enega in dveh zasutih, izkopavanje zasutega in sondiranje po plazovini. Prav vsak je dobil priložnost, da je ponovil tisto, kar je najbolj potreboval in še več, vsa zahvala pa gre pri tem seveda obema inštruktorjema, brez katerih tečaja ne bi bilo.
V soboto smo v sklopu pristopa na Veliki Draški vrh opravili zimski tečaj. Udeležilo se ga je pet tečajnikov: Petra, Nanika, Gregor, Domen, Andraž, ostali prisotni smo bili: Raf, Maja, Erik, Manca, Rok, Katarina. Po prihodu na Jezerce smo tečajnike najprej seznanili z lavinsko žolno in njeno namestitvijo ter opravili skupinski test delovanja oddajanja signala. Posamezne vaje smo naredili na pobočju proti Studorskemu prevalu. Razdelili smo se v skupine ter na treh točkah prikazali izdelovanje sidrišč, gibanje naveze in varovanje v snegu ter zaustavljanje s cepinom. Po zaključku smo se povzpeli na vrh, tako pri vzponu kot pri sestopu je bil poudarek na pravilni hoji z derezami ter učinkoviti uporabi cepina.
Na vrhu pa … smo mahali kar se da glasno, pa se Sandra, Majda, Mare in Metod niso dali … gonili so svojo na poti proti Triglavu.
V nedeljo se nas je na Rudnem polju nabralo štirinajst. Lagano smo se z avtomobili odpeljali do smučišča – kaj bi alpinist pešačil tam, kjer ni treba – in se parkirali v sneg. Smo rekli, da bomo po vrnitvi razmišljali, kako zvoziti nazaj na cesto. V prvem planu je bila Mladinska grapa, ampak ker je bilo nekako za pričakovati, da vsi skoki še ne bodo zaliti, smo se odpravili dalje do Osrednje grape. V spodnjem delu smo poplezavali po skalah, višje gori je bilo že nekoliko več ledu in snega, tako da so tečajniki – in mi ostali – dobili priložnost, da se dokažejo v hoji z derezami in cepinom. Na vrhu smo se razveselili Slavca, ki je pritisnil še za gasilsko, pri sestopu pa si lahko predstavljate, koliko zadihanih duš smo srečali. Fetiš na Viševnik v zimskem času bo verjetno ostal za vedno.
