Oda ledu

cilj: nismo vedl, dokler nismo ke pršli 🙂
izhodišče: Rabeljsko jezero

Sedem so kazal kazalci, ko zbral smo ledni se plezalci.
Eni tihi in spočiti, drugi z nočne, že naviti.
Zapelje pot nas k sosedi, da izognemo se čredi.
Zmrznjen Rabelj nas pričaka, strumno četica koraka.
Skozi gozd, čez potok strumno, ''višji gor!''- Šteblaj pogumno,
Super luštna je izbira – le dostop nas mal' zavira.
Soteska v senci nas pričaka, vježbaj štante, abalaka.
Andraž in Raf nas podučita, kje nevarnost lohk je skrita.
Svečke, gobe pust pri miru, pikej tko, da nauš iztiru.
Tin navrta nam vijake, da pretegnemo še krake.
Skripajo dereze urno, cpini pikajo ažurno.
Pokonci poligon postavi in včasih pade kaj po glavi.
Kri se končno nam ogreje, vsak na vrh se v soncu smeje.
Zamudnikov trojica pride, čez hrib kmal sonce nam uide.
Na rame vržemo vso robo, hvaležni za uspešno probo.
Pr Danic obvezna analiza, ''še mo šli!'' veli vsa miza😊.

V izkušanju in preizkušanju lednega plezanja smo uživali: Raf, Andraž, Mare, Monika, Renata, Mac, Matej, Alan, Miha, Tin, Luka, Naja ter moja (velika) malenkost😊

Na senčni strani mesta, na vrhu pa gloria.

14.1.2023

cilj: Begunjščica 2060 m

izhodišče: Tinčkova koča

tura: Koča pri izviru Završnice – Koča na Zelenici – Ipsilon grapa – Vrh Begunjščice – Centralna grapa – Koča pri Izviru Begunjščice – Tinčkova koča

7:00 Jutranja zarja je že zarisala najlepše prizore po nebu, ko smo se zbrali pred ferajnom. Bolj ali manj lahkih nog in težkih ruzakov, do zob oboroženi z vso potrebno opremo, smo se zapeljali do Tinčkove koče, čeprav še vedno nismo prepričani, katera je zares Tinčkova😊. Cesta do izhodišča je bila kopna, le v zgornjem delu precej razrita in odlična za testiranje amortizerjev.

Pot nas je vodila skozi gozd in sčasoma smo naleteli tudi na snežno podlago. Kratek postanek, nekaj anekdot ter besed o samih razmerah. Hlad jutra nas je kaj kmalu potrepljal po rami in krenili smo proti koči pri izviru Završnice. Tam smo se raztovorili, se pobližje spoznali s svojo opremo, si nadeli žolne in jih tudi preverili. Med tem časom nas je dohitel tudi Aljoša, ki nas je spremljal na smučah in nam na poti do Zelenice ter kasneje do Vrha predal nekaj napotkov in znanja glede preizkušanja snega in opazovanja razmer na turi.

Pod samim vstopom v kar precej pokončno pobočje Begunjščice, smo si pred kočo na Zelenici nadeli dereze, pasove, čelade, palice pa so zamenjali cepini. Z Andražem smo ocenili razmere z redukcijsko metodo in naš minibus se je priklopil na avtocesto proti vrhu Begunjščice. Zavili smo vzhodno od centralne grape proti ipsilon grapi, ki ima naklonino od 35° do 50°. Andraž nam je pokazal izvedbo prereza snežne odeje, preizkus trdnosti snežne odeje ter izdelavo sidrišča z varovanjem. Cepetali smo od navdušenja ali pa le od mraza, zato smo bili veseli vnovičnega štarta proti vrhu.  Ko smo dosegli greben nas je skozi meglice in oblake pozdravilo sonce, prikazala pa se nam je tudi gloria.

Kratka pavza, nato pa previden sestop po centralni grapi do Koče pri izviru Završnice. Analize, kot se spodobi, nismo izpustili, in tudi zato je bila pot do avtomobilov lahkotnejša.

Uspešno smo premagovali temperaturne razlike Maša, Teja, Pija, Renata, Nastja, Mac, Matej,  znanje in štrik nam je z veseljem predal Andraž, svoj kos štrudla si je z vlogo padajočega soplezalca zaslužil Mare, Aljoša pa se je naužil nekaj abručanja in smuke.

Fletn je blo!

“Joža, požen, drva pri Bivaku Za Akom so pripravljena!”

V nedeljo, 6. 11. 2022 smo opravili prvo turo z našimi novopečenimi tečajniki. Spoznavna tura AO Jesenice postaja že tradicionalna, saj smo svoja kolena zagrizli do Bivaka Za Akom, kjer smo s preostalimi udeleženci opravili še delovno akcijo.

Najbolj močni in spretni člani našega ferajna so prijeli za sekire in pričeli sekati drva, saj se je kup čez poletje kar precej zmanjšal. Spet drugi so tekali naokrog in pobirali drva povsod, kamor so letela. Tretji so prijeli za žago in v ritmu žagali debelo hlodovino in veje. Četrti, najbolj pomembni, pa so poskrbeli za ogenj in kulinarični presežek klobas in tekočih napitkov. Za delavce se takšna malica spodobi!

Večjih težav nismo pridelali, smo se pa vsekakor dodobra ogreli in okolico, za obiskovalce, naredili prehodno in čisto. V bivak smo spustili nekaj zraka in na svežem zraku in sončku, ki nas je ogreval dobrih 20 minut, prezračili odeje.

Po opravljenem delu smo sklenili, da ture tako zlahka ne bomo zaključili, zato smo naredili še kratek obisk na Rutarski Vršič, do parkirišča pa smo se vrnili po orientacijsko zahtevni poti čez Zagon. Izjemna pohvala vsem udeležencem, ki so pomagali pri delovni akciji, predvsem pa pohvala tečajnikom, ki so navdušili s svojo kondicijsko pripravljenostjo in zmožnostjo premagovanja tudi težjih delov poti – vsekakor ste se odločili pravilno, da se nam pridružite!

Mala Mojstrovka – Velika zmaga

Sobota bo očitno postala klasika skupnih tur za tečajnike. Super, noben se nad tem ne pritožuje. Navodila v elektronskem sporočilu so sledeča: malo pred 7:00 uro se zberemo pred PD-jem na Jesenicah, odhod ob 7:00 proti Vršiču. Pa saj ne bomo hodili samo po Vršiču, kajne?

V soboto nihče ne zamuja, počasi kapljamo, pregledamo manjkajočo opremo in točni odidemo proti Vršiču, kjer od parkirišča krenemo proti Mali Mojstrovki, ki bo tudi naš cilj. Vrhov ne vidimo, saj nam vreme zgleda ni namenjeno, da bi gledali dih jemajoče razglede. Zapodimo se v strmino in se kaj kmalu ustavimo malo pod Butinarjevo grapo. Tam naredimo postanek in se ustrezno opremimo ter se razdelimo v dve skupini, pogumnejša jo mahne v Butinarjevo, Raf in Mare pa nas punce in enega fanta popeljeta proti Župančičevi grapi. Poslovimo se in že krenemo desno mimo Pripravniške proti Župančičevi. Strmina ne popušča in ko že mislimo, da je ta “hujše mimo”, nam Raf napove, da prihajamo v strm del in bomo videli kako bo. No, razmere za vzpon so bile odlične, če izvzamemo meglo. Prav dosti klepeta med samim vzponom ni bilo, saj je bila koncentracija na nogah, cepinih in dihu. Grapa je hitro minila in že smo bili skoraj na vrhu, le še lahek sprehod in hop, osvojili smo jo. Veselje je bilo nepopisno, spet smo premagali eno super smer. Na vrhu smo naredili le nekaj fotografij in se počasi odpravili v dolino.

Za sestop smo izbrali Pripravniško grapo. “Ježešna, v rikverc, kako pa bo to šlo?!”. Ja nič, eni hitreje, drugi počasneje, vsi pa vzvratno. Stopničke so bile narejene, zato ni bilo pretežko. Vsi smo na koncu prišli do štartnega mesta, polni lepih dogodivščin in zopet močnejši z izkušnjami. Za nas, ki smo se prvič preizkusili v vzvratni hoji je pa takole: tudi avto je prvič težko peljati vzvratno, pa danes obvladamo. Vaja dela mojstra!

Pri Erjavčevi koči se srečamo z junaki iz Butinarjeve, ki so nas prehiteli za dobro uro. Analiza je bila sledeča: spet nam je uspela ena odlična tura z odlično ekipo. Pohvala vsem za vztrajnost, močno voljo ter dobro voljo, našim vodičem pa predvsem za potrpežljivost in deljenje dragocenih znanj 🙂 smo pa res ena super družba, a ne!

AŠ – gibanje naveze v snegu

V nedeljskem jutru smo se Mare, jaz in 12 tečajnikov podali skozi Zavrh proti Sred. vrhu, kjer smo izbrali primerno pobočje za praktično urjenje gibanja naveze v snegu. Oblikovali smo 6 navez, delale so pa v resnici 4, saj več vrvi z Maretom nisva zmogla zagotoviti… Pa so se vmes malo pomenjali in je bilo tudi v redu.

Prikaz sidrišč v snegu in možnosti vmesnega varovanja so bile opravljene bp, sledil je še vzpon do vrha in uživanje na sončku, pa seveda ob debati, kam bi se v takih razmerah dalo še it. Idej je bilo cel kup…

Pohvale tečajnikom za zagnanost in prizadevnost, se vidi, da v gorah uživajo in si želijo več. Midva z Maretom sva bila zadosti za potešit osnove, več bo treba tudi s pomočjo še koga s ferajna. Pomoč tudi kakšnega izkušenega pripravnika je vedno dobrodošla…

Ob povratku sta nas razveselila tečajnica Nina in Mario, ki sta poskrbela za okrepčilo na Smokuški planini – pohvalno. Skratka, bil je lep in produktiven dan. Kmalu spet kaka akcija.