Alpinistična Šola 2026/27
Skupna tura z AŠ
V petek sem bil v dogovoru z Alanom, da bi šla v soboto pogledat, kakšno je stanje na Kotovem sedlu. Malo kasneje pade odločitev, da gremo skupaj s tečajniki na skupno turo. Tako se naslednji dan zjutraj pri zdravstvenem domu na avtobusni postaji zberemo jaz, Alan in Mare, se hitro zbašemo k Klemenu v avto in smo že na poti proti Rudnem polju. Na parkirišču Mare pove, kam smo namenjeni, poda par napotkov glede opreme in trenutnih razmer, potem pa samo še gas.
Po gozdni poti gremo mimo smučišča na gozdno cesto, ki se kasneje odcepi na planinsko pot, ki nas vodi proti Konjščici. Mimo Jezerc se z gaženjem in menjavanjem počasi vzpnemo na sedlo med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Po krajšem predihu si nastavimo dereze, predebatiramo, kje in kako se bo šlo, in pičimo dalje. Skozi celo pot nas je spremljala megla in nizka oblačnost. Vreme je bilo za en dre*, ampak bolj kot smo šli proti vrhu, bolje je kazalo.
V grapo se podam prvi, za mano gre Joža. Po grapi se vzpenjamo po skrajnem desnem robu, saj skozi oblake že počasi sije sonce, ki je dodobra odjenjalo sneg. Ampak, dobro ajde ni spet tok slabo, da se! Zaradi varnosti in trenutnih razmer se odločimo za desno varianto, čez malo bolj skalnat predel. V slabih dveh urah in pol pridemo na vrh. Za razliko od večine poti nas na vrhu pričaka sonce. Proti zahodu se odpre razgled na Zahodne Julijce in na samotni Triglav, proti vzhodu pa je vse prekrito z gostimi oblaki. Pomalcamo, podebatiramo, hitro »poinfluensamo« in se odpravimo nazaj. Po dokaj zanič snegu in stotih coklah pridemo nazaj pod Viševnik. Odločimo se, da nazaj ne gremo čez Viševnik, ampak po isti poti, kot smo prišli.
Po uspešno zaključeni turi seveda sledi še obvezna analiza v Maxiju. Družili smo se jaz, Alan, Klemen, Mare, Tina, Jože, Luka, Gašper, Nina, Mark in Thomas.
Pa še nekaj utrinkov : )
Oda ledu
cilj: nismo vedl, dokler nismo ke pršli 🙂
izhodišče: Rabeljsko jezero
Sedem so kazal kazalci, ko zbral smo ledni se plezalci.
Eni tihi in spočiti, drugi z nočne, že naviti.
Zapelje pot nas k sosedi, da izognemo se čredi.
Zmrznjen Rabelj nas pričaka, strumno četica koraka.
Skozi gozd, čez potok strumno, ''višji gor!''- Šteblaj pogumno,
Super luštna je izbira – le dostop nas mal' zavira.
Soteska v senci nas pričaka, vježbaj štante, abalaka.
Andraž in Raf nas podučita, kje nevarnost lohk je skrita.
Svečke, gobe pust pri miru, pikej tko, da nauš iztiru.
Tin navrta nam vijake, da pretegnemo še krake.
Skripajo dereze urno, cpini pikajo ažurno.
Pokonci poligon postavi in včasih pade kaj po glavi.
Kri se končno nam ogreje, vsak na vrh se v soncu smeje.
Zamudnikov trojica pride, čez hrib kmal sonce nam uide.
Na rame vržemo vso robo, hvaležni za uspešno probo.
Pr Danic obvezna analiza, ''še mo šli!'' veli vsa miza😊.
V izkušanju in preizkušanju lednega plezanja smo uživali: Raf, Andraž, Mare, Monika, Renata, Mac, Matej, Alan, Miha, Tin, Luka, Naja ter moja (velika) malenkost😊
Na senčni strani mesta, na vrhu pa gloria.
14.1.2023
cilj: Begunjščica 2060 m
izhodišče: Tinčkova koča
tura: Koča pri izviru Završnice – Koča na Zelenici – Ipsilon grapa – Vrh Begunjščice – Centralna grapa – Koča pri Izviru Begunjščice – Tinčkova koča
7:00 Jutranja zarja je že zarisala najlepše prizore po nebu, ko smo se zbrali pred ferajnom. Bolj ali manj lahkih nog in težkih ruzakov, do zob oboroženi z vso potrebno opremo, smo se zapeljali do Tinčkove koče, čeprav še vedno nismo prepričani, katera je zares Tinčkova😊. Cesta do izhodišča je bila kopna, le v zgornjem delu precej razrita in odlična za testiranje amortizerjev.
Pot nas je vodila skozi gozd in sčasoma smo naleteli tudi na snežno podlago. Kratek postanek, nekaj anekdot ter besed o samih razmerah. Hlad jutra nas je kaj kmalu potrepljal po rami in krenili smo proti koči pri izviru Završnice. Tam smo se raztovorili, se pobližje spoznali s svojo opremo, si nadeli žolne in jih tudi preverili. Med tem časom nas je dohitel tudi Aljoša, ki nas je spremljal na smučah in nam na poti do Zelenice ter kasneje do Vrha predal nekaj napotkov in znanja glede preizkušanja snega in opazovanja razmer na turi.
Pod samim vstopom v kar precej pokončno pobočje Begunjščice, smo si pred kočo na Zelenici nadeli dereze, pasove, čelade, palice pa so zamenjali cepini. Z Andražem smo ocenili razmere z redukcijsko metodo in naš minibus se je priklopil na avtocesto proti vrhu Begunjščice. Zavili smo vzhodno od centralne grape proti ipsilon grapi, ki ima naklonino od 35° do 50°. Andraž nam je pokazal izvedbo prereza snežne odeje, preizkus trdnosti snežne odeje ter izdelavo sidrišča z varovanjem. Cepetali smo od navdušenja ali pa le od mraza, zato smo bili veseli vnovičnega štarta proti vrhu. Ko smo dosegli greben nas je skozi meglice in oblake pozdravilo sonce, prikazala pa se nam je tudi gloria.
Kratka pavza, nato pa previden sestop po centralni grapi do Koče pri izviru Završnice. Analize, kot se spodobi, nismo izpustili, in tudi zato je bila pot do avtomobilov lahkotnejša.
Uspešno smo premagovali temperaturne razlike Maša, Teja, Pija, Renata, Nastja, Mac, Matej, znanje in štrik nam je z veseljem predal Andraž, svoj kos štrudla si je z vlogo padajočega soplezalca zaslužil Mare, Aljoša pa se je naužil nekaj abručanja in smuke.
Fletn je blo!
“Joža, požen, drva pri Bivaku Za Akom so pripravljena!”
V nedeljo, 6. 11. 2022 smo opravili prvo turo z našimi novopečenimi tečajniki. Spoznavna tura AO Jesenice postaja že tradicionalna, saj smo svoja kolena zagrizli do Bivaka Za Akom, kjer smo s preostalimi udeleženci opravili še delovno akcijo.
Najbolj močni in spretni člani našega ferajna so prijeli za sekire in pričeli sekati drva, saj se je kup čez poletje kar precej zmanjšal. Spet drugi so tekali naokrog in pobirali drva povsod, kamor so letela. Tretji so prijeli za žago in v ritmu žagali debelo hlodovino in veje. Četrti, najbolj pomembni, pa so poskrbeli za ogenj in kulinarični presežek klobas in tekočih napitkov. Za delavce se takšna malica spodobi!
Večjih težav nismo pridelali, smo se pa vsekakor dodobra ogreli in okolico, za obiskovalce, naredili prehodno in čisto. V bivak smo spustili nekaj zraka in na svežem zraku in sončku, ki nas je ogreval dobrih 20 minut, prezračili odeje.
Po opravljenem delu smo sklenili, da ture tako zlahka ne bomo zaključili, zato smo naredili še kratek obisk na Rutarski Vršič, do parkirišča pa smo se vrnili po orientacijsko zahtevni poti čez Zagon. Izjemna pohvala vsem udeležencem, ki so pomagali pri delovni akciji, predvsem pa pohvala tečajnikom, ki so navdušili s svojo kondicijsko pripravljenostjo in zmožnostjo premagovanja tudi težjih delov poti – vsekakor ste se odločili pravilno, da se nam pridružite!
