Kategorija: Alpinistična šola

V nedeljo zjutraj smo se člani AO-ja in tečajniki zbrali pred ferajnom, kjer smo strnili vrste in se s kombijem in avtomobili namenili proti Koči na Gozdu. Lepo vreme, ugodne temperature in dobra volja sta nas pripeljala pod steno, kjer je bilo že kar nekaj šol in tečajnikov. Zato smo vsak svoj nahrbtnik z vso opremo prinesli v bližino levega slapa in se razdelili v tri skupine.

Po predstavitvi osnov smo se se spoprijeli z “ostrimi” lednimi vijaki, sidrišči, sidrišči Abalakov in uporabo cepina ter derez. Med tem so nam inštruktorji uredili sidrišča za varovanje od zgoraj in prvi poskusi razbijanja ledu so se začeli. Vsem prisotnim je uspela več kot ena smer. Na koncu pa smo lahko poskusili tudi malenkost daljšo in z velikim navdušenjem lahko povem, da je bilo enkratno.

Po končanem tečaju smo v KNG analitčno rešili nekaj plezalnih težav, v drugem krogu pa tudi že vse ostalo. Zato je načelnik odločno zaključil debato in odpeljali smo se domov.

Hvala vsem za trud.

Slike sta prispevala Božo in Aljoša

V nedeljo smo bili na Kamnitem lovcu (2071 m). Jutranja megla po Zgornjesavski dolini se je do italijanske meje razkadila, oblaki so se začeli trgati in z belo pokrite smreke višje gori so se že odele v žareče barve jutranjega sonca. Parkirali smo v vasi Žabnice, od koder smo se po Višarskem grabnu mimo kapelic povzpeli do planine. Kratek postanek in že smo nadaljevali po smučini nad vasjo. Na pobočju pred nami ni bilo videti nobenega, za nami tudi ne, smučina je na vsake toliko celo izginila pod napihanim snegom. Pogledajoč na belino pred nami, smo se spraševali, le kje so začrtali vijuge verjetno redki smučarji prejšnji dan.

Na pobočju pod krnico smo naredili snežni prerez in preizkus, ki je potrdil, da je snežna odeja stabilna za nadaljevanje vzpona. Kot naročeno se je ravno med našo snežno analizo prikazalo še nekaj slovenskih kolegov. Brez obotavljanja smo jim prepustili vodstvo in prvi vzpon na vrh tisti dan. Utrdili so smučino pred nami in naredili stopinje v grapi pod vrhom. Nekateri peš drugi s smučmi smo jim sledili in kmalu tudi sami stali pri križu na vrhu. Razgledi povsod naokoli so bili neverjetni, smučanje nazaj pa eno izmed najbolj uživaških. Na izhodišče smo se raje vrnili po poti vzpona kot pa po smučišču, nedotaknjenega terena je bilo med smrekami še več kot dovolj.

Tako je smučanje in taki so dnevi, zaradi katerih je vedno znova zjutraj lažje vstati, in sicer z zavestjo, da mogoče bo pa nov dan spet nov najboljši.

Prisotni: Luka, Tavči, Timi, Rok, Katarina, med tečajniki pa Anton, Mitja in Matevž.

Kadar je vreme slabo, se lahko odločiš: ali boš doma za televizorjem ali pa se z družbo potikaš kje po snegu in na frišnem zraku – v bližini tople koče, kjer si nato lahko ogreješ premrzle ude. V torek, 26. se nas je navsezadnje na Erjavčevi zbralo kar precej, ob tečajnikih še lepo število starejših članov, ki jim ni bilo bit doma na kavču.

Tako nekako smo razmišljali in v sklopu AŠ izkoristili en tak dan za uvod v zimske znanosti. Z Božotom sva si jih razdelila vsak po pol in veselje v snegu se je začelo. Ko bo vreme lepše in sneg primeren, bomo pa tacali bolj zares.