Kategorija: Alpinistična šola

V soboto smo v sklopu pristopa na Veliki Draški vrh opravili zimski tečaj. Udeležilo se ga je pet tečajnikov: Petra, Nanika, Gregor, Domen, Andraž, ostali prisotni smo bili: Raf, Maja, Erik, Manca, Rok, Katarina. Po prihodu na Jezerce smo tečajnike najprej seznanili z lavinsko žolno in njeno namestitvijo ter opravili skupinski test delovanja oddajanja signala. Posamezne vaje smo naredili na pobočju proti Studorskemu prevalu. Razdelili smo se v skupine ter na treh točkah prikazali izdelovanje sidrišč, gibanje naveze in varovanje v snegu ter zaustavljanje s cepinom. Po zaključku smo se povzpeli na vrh, tako pri vzponu kot pri sestopu je bil poudarek na pravilni hoji z derezami ter učinkoviti uporabi cepina.

Na vrhu pa … smo mahali kar se da glasno, pa se Sandra, Majda, Mare in Metod niso dali … gonili so svojo na poti proti Triglavu.

V nedeljo se nas je na Rudnem polju nabralo štirinajst. Lagano smo se z avtomobili odpeljali do smučišča – kaj bi alpinist pešačil tam, kjer ni treba – in se parkirali v sneg. Smo rekli, da bomo po vrnitvi razmišljali, kako zvoziti nazaj na cesto. V prvem planu je bila Mladinska grapa, ampak ker je bilo nekako za pričakovati, da vsi skoki še ne bodo zaliti, smo se odpravili dalje do Osrednje grape. V spodnjem delu smo poplezavali po skalah, višje gori je bilo že nekoliko več ledu in snega, tako da so tečajniki – in mi ostali – dobili priložnost, da se dokažejo v hoji z derezami in cepinom. Na vrhu smo se razveselili Slavca, ki je pritisnil še za gasilsko, pri sestopu pa si lahko predstavljate, koliko zadihanih duš smo srečali. Fetiš na Viševnik v zimskem času bo verjetno ostal za vedno.

V nedeljo smo tečajnike peljali na skupno turo. Do sedmih se nas je pred Kovinarsko kočo v Krmi nabralo osem. Zasedba sicer ni bila tako številčna kot pred štirinajstimi dnevi, ko smo se šli čistilke in vzdrževalce v bivaku IV, pa vendar … enkrat eni, drugič drugi, pa bo cel ferajn počasi skozi. Vzpeli smo se po lovski poti pod ostenjem Debele peči, kjer smo v prvem delu poti po tolikem času še vedno morali prakticirati skoke čez ovire. Pri spominski plošči smo tečajnikom nekoliko osvetlili lažje plezalne cilje v Debeli peči, seveda pa ni šlo brez spraševanja, po kateri poki že ima Matija namen splezati svojo naslednjo devetko. Tečajniki so po strmem in brezpotnem terenu pokazali veliko mero suverenosti, tako da je pohvala na mestu. Da pa ne bomo rekli, da jih v celem dnevu druženja nismo ničesar naučili, smo na najtežjem odseku naredili pokončno vrvno ograjo, ki je prišla še kako prav, saj smo vsi imeli možnost izkusiti, kako zelo so krušljivi slovenski hribi. Na vrhu Brda je bila obvezna malica, med katero so tečajniki imeli čast pokazati svoje znanje do natančnega pomena besed pravilni odnos do nadrejenih. Sestopili smo mimo Lipanskih vratc po markirani poti.

Udeleženci: Dare, Božo, Mare, Rok, Gregor, Sašo, Romana, Katarina.