Avtor: Peter Ramuš

…oziroma od snega do že kar toplega morja. V zadnjih dnevih maja in v začetku junija nam je naša lepa deželica ponujala vse, kar si lahko smučar in plezalec želi. Kar pa je najlepše je to, da si sneg in morje z lahkoto privoščiš v istem dnevu.

Buy Modafinil (Modalert and Modvigil) Online Credit Card, PayPal & Bitcoin & Sale Price $0.59 Fast Shipping from Singapore and India Cheap generic Provigil & modafinil generic (Waklert and Artvigil) pharmacy like ModafinilCat, BuyModa or AfinilExpress

Zadnji petek v maju se je s Križa (2410m) smučalo po čisto pravem pršiču, ki ga je natreslo v prejšnjem večeru. Da so bile razmere vrhunske, lahko potrdita Sandra in Uroš, s katerima sem se srečal na povratku, malo pod vrhom. Mraz pa ni popuščal, na zadnji majski dan se nas je nekaj (Gorazd, Miro, Hefo, Miha 2x) odpravilo na Stenar (2501m). Razmere zimske, sneg trd a “grifig” in šele v spodnjem delu Sovatne, že med zelenečimi bukami, so razmere postale spomladanske. Dobre razmere nad dolino Vrat in količino snega, ki je običajna v začetku aprila, sva nekaj dni kasneje izkoristila z Janžem še za smuko z Gubna (2403m). Še isti dan smo se odpeljali na Primorsko.

Osapska jama ponuja senco in prijeten hlad, ob robovih pa tudi nekaj smeri za navadne smrtnike (npr. Pila 6b+/c in Žaga 6a+). Posebno doživetje pa je bilo opazovati vrhunske plezalce v stropu same jame, kjer se najde nekaj najtežjih smeri v Sloveniji. Boleče ude sva zvečer ohladila v morju.

No, tudi drugod so nižje ležeče in na jug obrnjene stene že kopne. S Saro sva plezala v Javorščku nad Bovcem. V omenjenem hribu se je pred nekaj desetletji zgodil skalni podor, nagnjena, monolitna plošča po kateri je zdrsnil material, pa ponuja prijetno in kompaktno ter dobro zavarovano plezarijo. V steni se nahajata dve 100m smeri Ovca z Bovca 5b in Črna ovca 5c. Pleza se na trenje z nogami, spusti po steni urejeni. Z Janžem sva obiskala še Veliki Vrh nad Jezerskim. Smer Zajahaj oblak (6b, 150m) sodi zagotovo med lepše v steni, kot je tu v navadi je tudi odlično navrtana. Še eno steno sem obiskal v začetku junija in sicer sva se z Lukom odpravila v Ratitovec. Smer Drzni let je res krasna smer; ponuja 6 sicer krajših raztežajev strme, previsne, kompaktne plezarije. Čaro je s smerjo opravil suvereno, prosto preplezal vse tri detajle, ki se spogledujejo s 6c, ter preplezal še direktni izstop, ki zna biti še za odtenek težji (podatkov o težavnosti te variante pa nimam). Sam bom moral v smer za prosti vzpon še enkrat, vmes pa pojesti še kako žlico žgancev…Ko dobim še kako slikco sodelujočih, jo pa priložim.

Z Janžem sva v soboto parkirala pri Koči na Gozdu, se skozi Pripravniško grapo povzpela na Malo Mojstrovko in ravno ob razjasnitvi odsmučala v Drevesnico. Od tam nazaj na prelaz od koder sva nadaljevala na Sovno glavo. JZ veter se je popoldne kar okrepil in na vrhu je že pošteno pihalo. Po spihani in trdi podlagi sva prečila pod ostenje Prisojnika, od tam pa naju je grapica z napihanim snegom pripeljala nazaj do pod prisojnikovih slapov oziroma Koče na Gozdu. Nastala je kar solidna tura in lepa osmica na zemljevidu.

Ob koncu šolskih počitnic sem si tudi sam prislužil dva dni dopusta in si tako podaljšal konec tedna. V četrtek sva se z Gorazdom odpravila na Rodico (1964m). Štartala sva zjutraj iz Laškega Rovta, odsmučala z vrha okrog 12 ure in se pripeljala po ravno prav odpuščenem srencu zopet do dna bohinjske doline, prav do avtomobila. Zvečer smo se odpravili družinsko na Primorsko. S Saro sva obiskala Vipavo, preplezala sva Skriti raz in Raz stebra. No, v nedeljo sva si z Janžem zaželela še malo snega. Z Gorazdom sva se zmenila za Kalški Greben (2224m) iz doline Korošica. Pridružil se nam je še Miro a na koncu smo se znašli ob izteku krvavških smučišč s skupino pravih lokalnih poznavalcev. Povzpeli smo se po smučišču na sedlo med Krvavcem in Zvohom, odsmučali še v trdem snegu (na kako sonce ni za čakat, saj so napoke v snežni odeji ogromne) na vzhod proti lovski koči (Za vrati), se od tam povzpeli preko plazovin do planine Koren, si nadeli smuči in osvojili Vrh Korena (1999m). Sledil je spust proti Kalškemu Grebenu, zopet lepljenje kož, vzpon na vrh in odlična smuka do planine Dolga njiva. Od tam nas je čakalo še 300m vzpona skozi grapo Pehta nazaj na vrh Zvoha, od tam pa po smučišču nazaj do avta. Super krožna tura, vsega skupaj se nabere okrog 1600 višincev.

V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…

V Škofjeloškem koncu so ob zadnjem sneženju včeraj dobili kar zajetno pošiljko novega puhca. Tudi jutranje temperature pod lediščem so obetale dobro smuko, zato sva se z Gorazdom odločila, da je to pravi čas za obisk tega lepega in za naju precej neznanega konca. Zjutraj sva brez problema parkirala v Davči, ker sva bila tam prva turaša. To je bilo dobro, pomenilo pa je tudi, da sva ga gazila na frišno. In ker v teh koncih nisva ravno domača, sva imela malo orientacijskih težav, posledično sva potegnila tudi malo vegasto in ovinkasto špuro. Sva pa imela ta privilegij, da sva lahko zarezala v deviško pobočje. No, lokalni poznavalci so naju potolažili, da špura v danih razmerah niti ni tako slaba. Nama je pa Porezen zato pobral malo več časa in energije…Nato sva se premaknila v vasico Potok in ekspresno opravila še z Blegošom. Tudi ta naju ni razočaral, čeprav so bila pobočja okrog poldneva že dodobra porisana s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Sledil je premik v vasico Prtovč in nekoliko bolj umirjen vzpon na Ratitovec. Čeprav so bile noge že malo utrujene, je vzpon ob lepih razgledih, hitro minil. Z najinim prvim smučarskim obiskom Škofjeloškega hribovja sva bila več kot zadovoljna, saj dobra 2 višinska kilometra pršičavih pobočij človeka pač ne pustita ravnodušnega…