Avtor: Peter Ramuš

Zadnja dva dneva lanskega in prvi dan novega leta sva z Janžem preživela na smučkah v zahodnem delu Karavank, ki je ponujal obilico pršičavih užitkov. V četrtek smo se z družino Jensterle povzpeli na Tromejo, se spustili…. …in ponovno povzpeli ter nato odsmučali v Rateče. Petek in soboto pa sva preživela z razširjeno zasedbo Uršej in Bregant nad Srednjim vrhom. Bilo je odlično. Hvala Volontarju in družbi za super špuro…

Danes se nas je za eno četico zbralo zjutraj na Rudnem polju. Gorazd in Manca, Žiga in Kaja, Mare, Miro in Miha ter midva z Janžem smo se družno odpravili proti VDV. Snežna podlaga ne nudi nekih presežkov, nam je pa služilo vreme. Skorej ves čas nas je spremljalo sonce, medtem ko je bila okolica zavita kar v debelo plast megle. No, na vrhu nas je sicer malo prepihalo, a to nam ni pobralo toliko energije in volje, da se ne bi povzpeli še na Srenjski preval in odsmučali za Kačjim robom do smučišča.

Včeraj sva z Janžem v podobnih snežnih in vidljivostnih razmerah, kot v petek na Malem Vrhu na Belščici, bila na Kleku (1753m). Pridružili sta se še Doroteja in Eva, dobršen del poti pa smo opravili še skupaj z Mihovo skupino. Danes sva se podala na Vajnež (2104m). Meglo in veter je zamenjalo toplo sonce, snežne razmere pa so še vedno dovoljevale brezskrbno vijuganje. No, v gozdu proti Stamaram takega puhca kot v petek ni bilo več, a daleč od tega, da bi se človek pritoževal nad snežnimi razmerami…še vedno super.

Ker nam to jesen kakšne toplejše destinacije niso ravno namenjene, sva šla s Saro pogledat letošnjo zgodnjo zimo v domačih hribih. Povzpela sva se po Centralni grapi na Begunjščico in sestopila po Zabreškem plazu. Za oktobra je snega precej, sicer pa daleč od tega, da bi bila grapa “zalita”.Ravno toliko ga je, da se da udobno, skoraj brez dotikanja skal priti na vrh. Zjutraj je bilo še pomrznjeno, čez dan pa je postalo kar toplo…

Včeraj dopoldan sva se z Janžem odpravila v Črnega Panterja. Smer je čudovita, varno opremljena in poteka ves čas v kompaktni skali, plezanje pa strmo in konstantno. Res čestitke Božu in Lidiji za tako linijo. Se bi strinjal, da se težavnost bolj nagiba v smer 6c, kot pa 6b. Smer sva zlezla oba prosto in na pogled (čestitam tudi Janžu, ki je sicer plezal kot drugi, aja pa še abzajlal se je prvič), je pa res, da se od magnezije pobarvani grifi dobro opazijo na temni skali, kar zadevo malo olajša. Po kosilu sem šel še enkrat na Vršič, tokrat z drugim družinskim članom. S Saro sva splezala Violinco, tokrat tako, kot je vrisana na fotografiji. V torek sva bila namreč v tej smeri z Dorotejo, pa sem se sredi prvega raztežaja držal desne linije svedrovcev (kjer ena ploščica manjka-morda je bila tu mišljena prvotna linija smeri, na vrhu je prav tako sidrišče) in tako izpustil 2., sicer lažji cug. No, včeraj sva to napakico popravila…