Avtor: Peter Ramuš

V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…

V Škofjeloškem koncu so ob zadnjem sneženju včeraj dobili kar zajetno pošiljko novega puhca. Tudi jutranje temperature pod lediščem so obetale dobro smuko, zato sva se z Gorazdom odločila, da je to pravi čas za obisk tega lepega in za naju precej neznanega konca. Zjutraj sva brez problema parkirala v Davči, ker sva bila tam prva turaša. To je bilo dobro, pomenilo pa je tudi, da sva ga gazila na frišno. In ker v teh koncih nisva ravno domača, sva imela malo orientacijskih težav, posledično sva potegnila tudi malo vegasto in ovinkasto špuro. Sva pa imela ta privilegij, da sva lahko zarezala v deviško pobočje. No, lokalni poznavalci so naju potolažili, da špura v danih razmerah niti ni tako slaba. Nama je pa Porezen zato pobral malo več časa in energije…Nato sva se premaknila v vasico Potok in ekspresno opravila še z Blegošom. Tudi ta naju ni razočaral, čeprav so bila pobočja okrog poldneva že dodobra porisana s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Sledil je premik v vasico Prtovč in nekoliko bolj umirjen vzpon na Ratitovec. Čeprav so bile noge že malo utrujene, je vzpon ob lepih razgledih, hitro minil. Z najinim prvim smučarskim obiskom Škofjeloškega hribovja sva bila več kot zadovoljna, saj dobra 2 višinska kilometra pršičavih pobočij človeka pač ne pustita ravnodušnega…

Zadnja dva dneva lanskega in prvi dan novega leta sva z Janžem preživela na smučkah v zahodnem delu Karavank, ki je ponujal obilico pršičavih užitkov. V četrtek smo se z družino Jensterle povzpeli na Tromejo, se spustili…. …in ponovno povzpeli ter nato odsmučali v Rateče. Petek in soboto pa sva preživela z razširjeno zasedbo Uršej in Bregant nad Srednjim vrhom. Bilo je odlično. Hvala Volontarju in družbi za super špuro…

Danes se nas je za eno četico zbralo zjutraj na Rudnem polju. Gorazd in Manca, Žiga in Kaja, Mare, Miro in Miha ter midva z Janžem smo se družno odpravili proti VDV. Snežna podlaga ne nudi nekih presežkov, nam je pa služilo vreme. Skorej ves čas nas je spremljalo sonce, medtem ko je bila okolica zavita kar v debelo plast megle. No, na vrhu nas je sicer malo prepihalo, a to nam ni pobralo toliko energije in volje, da se ne bi povzpeli še na Srenjski preval in odsmučali za Kačjim robom do smučišča.

Včeraj sva z Janžem v podobnih snežnih in vidljivostnih razmerah, kot v petek na Malem Vrhu na Belščici, bila na Kleku (1753m). Pridružili sta se še Doroteja in Eva, dobršen del poti pa smo opravili še skupaj z Mihovo skupino. Danes sva se podala na Vajnež (2104m). Meglo in veter je zamenjalo toplo sonce, snežne razmere pa so še vedno dovoljevale brezskrbno vijuganje. No, v gozdu proti Stamaram takega puhca kot v petek ni bilo več, a daleč od tega, da bi se človek pritoževal nad snežnimi razmerami…še vedno super.