Avtor: Peter Ramuš

Ker nam to jesen kakšne toplejše destinacije niso ravno namenjene, sva šla s Saro pogledat letošnjo zgodnjo zimo v domačih hribih. Povzpela sva se po Centralni grapi na Begunjščico in sestopila po Zabreškem plazu. Za oktobra je snega precej, sicer pa daleč od tega, da bi bila grapa “zalita”.Ravno toliko ga je, da se da udobno, skoraj brez dotikanja skal priti na vrh. Zjutraj je bilo še pomrznjeno, čez dan pa je postalo kar toplo…

Včeraj dopoldan sva se z Janžem odpravila v Črnega Panterja. Smer je čudovita, varno opremljena in poteka ves čas v kompaktni skali, plezanje pa strmo in konstantno. Res čestitke Božu in Lidiji za tako linijo. Se bi strinjal, da se težavnost bolj nagiba v smer 6c, kot pa 6b. Smer sva zlezla oba prosto in na pogled (čestitam tudi Janžu, ki je sicer plezal kot drugi, aja pa še abzajlal se je prvič), je pa res, da se od magnezije pobarvani grifi dobro opazijo na temni skali, kar zadevo malo olajša. Po kosilu sem šel še enkrat na Vršič, tokrat z drugim družinskim članom. S Saro sva splezala Violinco, tokrat tako, kot je vrisana na fotografiji. V torek sva bila namreč v tej smeri z Dorotejo, pa sem se sredi prvega raztežaja držal desne linije svedrovcev (kjer ena ploščica manjka-morda je bila tu mišljena prvotna linija smeri, na vrhu je prav tako sidrišče) in tako izpustil 2., sicer lažji cug. No, včeraj sva to napakico popravila…

Končno ga je malo nasulo. Sobotno jutro je bilo lepše od napovedi, zato sva z Žigom kar zgodaj odrinila proti Pokljuki. Zgazila sva špuro na Debeli vrh, odsmučala proti Mrežcam do izhodišča in ker sva bila s pelo zadovoljna in ker sva zjutraj naredila lepo gaz, sva se še enkrat povzpela na vrh in prevozila snežno odejo še po drugi strani hriba. V nedeljo sva se na turo odpravila z Janžem, pridružila sta se še Gorazd in Manca. Izbrali smo Romaten Spitz, saj naj bi bile lavinske razmere na Avstrijskem Koroškem prijaznejše. V okolici Malnitza naj bi zapadlo le okoli 15 cm snega. No, snega je bilo tudi tam precej in z ostalimi somišljeniki in sotrpini smo se družno podali proti deviškim flankam…

Včeraj smo z Gorazdom, Manco in Janžem obiskali nam malo poznane Lienške Dolomite. Vremenska napoved za te konce je bila boljša, kot za severneje ležeče gorske verige. Poleg tega ti sicer 1600 višinskih metrov, ki jih je potrebno premagati do vrha  Odkarscharte (2596m) oziroma le malo višje ležečega, s smučmi nedostopnega hriba z imenom Leitmaritzerspitze (2643m), olajša taxi, ki po sankaški progi vozi do Dolomitenhutte. Tako se sicer dolg vzpon skrajša za 600 višincev. No, taxija ni bilo, pa smo se naložili kar v vozilo za prevoz smeti iz prej omenjene koče. Tako smo štartali na višini 1620m, kjer je snega že v izobilju. Povzpeli smo se do sicer zaprte Karlsbaderhutte (2260m), ter od tam nadaljevali do našega cilja. Tura nas je z razgledom in pokrajino navdušila, razmere za smučanje popolnoma solidne, ni pa zanemarljivo tudi dejstvo, da je do doline in avta na parkirišču speljana z ratrakom urejena pista za turne smučarje. Torej 1600 m spusta in po želji tudi vzpona…

Včeraj sva se s Saro odpeljala v Sappado. Odpravila sva se do slapu Lo Specchio di Biancaneve. Za razliko od zadnjega obiska pred dvema tednoma, ko sva se z Gregom drenjala z ostalimi plezalci v ” Zamrznjenih solzah” in v Carpe Diem, sva bila tokrat v celem slapu popolnoma sama. Prve štiri raztežaje sva preplezala v odličnih razmerah, v zadnjem petem, pa se je že čutil vpliv inverzije in visokih temperatur, zato sva se predčasno odločila za povratek.