Avtor: Peter Ramuš

Prvotne plane za nedeljo nam je v Julijcih prekrižala slaba vremenska napoved. In kaj je lepšega, kot turobne jesenske dni preživeti na toplem primorskem soncu? Ko se plezalni dan konča s kozarcem dobrega vina v roki in pogledom uprtim v zlato obarvano Osapsko steno, težko kaj. Pa nismo začeli v Ospu. S Filipom in Markom smo se najprej odpravili v Glinščico. Pred mesecem sva s Saro plezala znani Veliki raz (La grande 5c+,120m). Desno od omenjene smeri so se v steni bleščali novi svedri. “Nova smer?” vprašam sosednjo italijansko navezo. “Ne, že zelo stara” odgovori, “a na novo opremljena s svedrovci”. Bojda primerljivih težav, kot Veliki raz. In ravno ta varianta je bila naš prvi cilj. Ponuja prijetno plezanje, glavne težave in najlepši del smeri predstavljata 2. in 3. raztežaj (če prve dva združiš v enega). V smeri res tiči nekaj zgodovinskega železja. Po opravljenem vzponu smo se po robu doline Glinščice spustili v vasico Botač in se po drugi strani doline povzpeli pod vznožje Zelenega raza (Spigolo Verde 140m IV-III). Po opravljenem vzponu je padla ideja še za eno smer in ker sta bila Mark in Filip v teh koncih prvič, smo se odpeljali še v Osp ter splezali še tretjo klasiko teh koncev-smer Medo. Zadovoljni smo zaključili dan pri Vovku…

Petra Ruja je vroča sardinska lepotica, ki je čakala na Petra in Ruja. Res je mamljiva na pogled in čudovita na otip, svoje čare pa je blagohotno ponudila tudi Sari, Janžu in Janji. Petra Ruja po sardinsko pomeni rdeča skala. Skal je tam res veliko in to ne samo rdečih, pač pa, zaradi pestre geološke sestave, vseh možnih oblik in barv. Kdorkoli je že sestavljal Sardinijo, je moral zagotovo vsaj malo misliti tudi na plezalce.

Konec avgusta in začetek septembra morda ni najprimernejši čas za obisk Sardinije kot plezalne destinacije, a večina družine je želela na morje, pa so zato moje ideje o Zillertalu ali Dolomitih naletele na gluha ušesa. In Sardinija je bila dober kompromis. Na soncu se sicer skala v tem času močno segreje. Na srečo pa se vedno da poiskati senco, vročino pa po navadi blaži tudi rahla sapica. Poleg tega pa se plezanje lepo poda s kopanjem v toplem morju. Gneče ni bilo pretirane, z malo truda si z lahkoto našel samotno plažo. Izogibati se je bilo potrebno le tistih najbolj popularnih. Kljub temu smo se peš odpravili do znamenite Cale Lune, kjer so sicer svedrovci trenutno v slabem stanju, pa tudi sicer ob množici turistov tam tako ali tako ne bi plezali. Je bil pa lep sprehod. Nastanjeni smo bili v bližini mesteca Dorgali oziroma turistične Cale Gonone, kjer plezališč in skale res ne manjka. V tednu dni smo lahko spoznali le majhen delček tega čudovitega otoka in le površno in bežno potipali sardinske skalne lepotice. Ravno toliko, da človeka prime, da bi še kdaj obiskal te kraje.

Parcelovodja v kampu Sass Dlacia je “naš čovjek”, zato z veseljem pozdravi vsakega gosta, ki prihaja iz ene izmed republik bivše Juge, v svetovno razširjenem uradnem jeziku takratne države. Kljub prisrčnemu sprejemu in tekočemu sporazumevanju, pa nam ob skorajda polni zasedenosti kampa, ni mogel priskrbeti bogve kako dobre parcele. Ker smo bili stisnjeni med dve dovozni cesti in omejeni s Poljaki na eni in Italijani na drugi strani, smo se morali odpovedati postavitvi najnovejše arhitekturne pridobitve našega AO-ja- pravega pravcatega gadafija, ki je med prvomajskim taborom v Arcu, kjer so ga imeli sosedje, tako zelo navdušil našega načelnika. Resnici na ljubo, ga zaradi tehničnih težav enega avtomobila in posledično poznega prihoda v kamp ter zgodnjega odhoda v stene, tako ali tako ne bi postavljali prvi dan. Zagato je rešila Monika z rezervacijo sosednje parcele in tako poskrbela, da se je začetno razočaranje in žalost, ki se je zrcalila na licu njenega moža (in našega načelnika) ko je uvidel, da gadafi ne stoji, hitro prelevilo v umirjeno zadovoljstvo, saj smo s skupnimi močmi postavili šotor, ki nas je že čez 15 minut, združene pod eno streho in s pivom v roki, zaščitil pred eno in edino ploho (nevihto) v času našega tabora.

Ker nam je bilo vreme torej več kot naklonjeno, smo tudi plezali. Obilica sten v okolici in čvrsta kamnina Dolomitov, sta nam od četrtka do nedelje omogočala pridno nabiranje plezalnih metrov in izkušenj s plezanjem v vodstvu, nameščanju pomičnih varoval, branju skic, abzajlanju na peščene ure, skorajda neverjetnega naključja z izgubljeno denarnico in še kaj zanimivega bi se našlo. Tabora se je udeležilo 15 članov in sicer sedem sedaj že bivših tečajnikov letošnje AŠ (Neva, Tina, Monika, Branka, Miha, Davor, Tin), trije pripravniki lanske AŠ (Mark, Noel, Filip) ter Neli, Matic, Grega, Marko in Peter.

Preplezane smeri (navedena je gora z nm.v., ime smeri, dolžina smeri in ocena-UIAA za klasike in francoska za smeri s svedrovci ter število udeležencev, ki smo tekom tabora omenjeno smer preplezali):

1. Torre Del Lago (2632m), Via dall Oglio, 475m, IV+/V-, 9 udeležencev
2. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Ibex, 500m, 4c, 6 udeležencev
3. Cima Grande (2998m), Via Dibona, 730m, IV+, 2 udeleženca
4. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Via del Buco, 280m, IV, 3 udeleženci
5. Col dei Bois (2450m), Via Ada, 430m, VI-, 2 udeleženca
6. Col dei Bois (2450m), Gaudeamus 430m, 5c, 4 udeleženci
7. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Pera Forada, 470m, 5a, 4 udeleženci
8. Torre Grande Falzarego (2550m), Westwand, 170m, IV-, 3 udeleženci
9. Castelletto (2656m), La grande Guerra, 250m, 6c, 2 udeleženca
10. Torrione Marcella (2229m), Tanja, 270m, 6c+, 2 udeleženca
11. Cinque Torri (T.Barancio), Via Ignazio Dibona, 120m, IV+, 2 udeleženca

Dnevi na taboru so ob dobri družbi, skali in vremenu prehitro minili, če nam ne bi zmanjkalo kave, bi ostali še kak teden ali dva… 🙂

Izvzemši Lienške dolomite, Ziljske alpe na avstrijskem Koroškem ne nudijo plezalcem kaj prida zanimivih plezalnih področij. Latschurgruppe je lokalna skupinica dvatisočakov znotraj Ziljskih alp, zbrana okoli najvišjega hriba Latschur (2236m). Le ta je poznan kakemu turnemu smučarju, saj iz vzhodne obale Belega jezera (Weissensee) pripelje nanj lep turni smuk (na njem smo bili trije člani odseka marca 2009). Najbolj poznana gora skupine je z žičniškimi napravami ovenčani Goldeck (2142m), druge vzpetine Almspitz, Eckwand, Goltsch…pa so bolj priljubljene pri lokalnih kmetovalcih in njihovih domačih živalih, saj gre poleti za prvovrstni pašniški svet.

Sredi vsega tega zelenja, lepih planin in obilice pašne živine pa se dviga gora Staff s svojo pravcato severno steno zanimive geološke strukture. Visoka je dobrih 300 metrov, v njej pa potekata dve smeri Staffkamin (325m,4) in Weg der Freunde (300m, 6a oziroma 3+,6+,3+, 3+, 5-, 5-, 3 po raztežajih). S Saro sva obiskala slednjo. Skala je na težjih mestih dobra, na značilnih policah pa veliko grušča, zato plezarija bolj spominja na naše hribe. Obe smeri sta opremljeni tudi s svedrovci, zato načeloma potrebujemo le komplete. Izhodišče predstavlja parkirišče na koncu panoramske ceste Goldeck (dobrih 70 km iz Jesenic skozi tunel), na kateri trenutno ne pobirajo cestnine. Od tam je stena že dobro vidna. Dostopa je za dobro uro. Sestopa malce več, a ves čas po mehkih travah, zato lahko brez težav sestopaš tudi v “napolcopatih”, če slučajno, tako kot Sara, “ta prave” čevlje pozabiš doma.

V petek zvečer sem poklica Grega, kakšne ima kaj plane za soboto. Pove mi, da gre v nočno, za naslednji dan pa ima že nekaj kandidatov za plezanje na Vršiču. V izogib gneči in soncu, mu predlagam obisk senčne stene Zadnjiškega Ozebnika. Tako smo preplezali čudovito športnoplezalno klasiko Trente-smer Krajcarca (6a+,200m). Gre za najlažjo smer v omenjeni steni, ki ponuja res lepo in izpostavljeno plezanje. Smer sem že preplezal leta 2003. Takrat so bile razdalje med svedrovci kar konkretne, dandanes pa smer ponuja popolnoma varno in sproščeno plezanje (če se odmisli klopno prenosljive bolezni).

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Avstrijo. Pravzaprav kar dvakrat. Na Ljubelju je namreč ugotovila, da s seboj nima nobenega osebnega dokumenta. Kljub temu, da vremenska napoved ni predvidevala neviht, se je ozračje v avtomobilu nemudoma naelektrilo. Prišlo je do nekoliko trenja in manjših razelektritev, strela pa ni treščila. Tato sva bila čez debelo uro in prevoženih 100 km zopet nazaj na Ljubelju. Pristop je tako potekal že po rahlo žgočem soncu, pa tudi pod steno nisva bila prva. Nasprotno, bila sva zadnja. Lahko sva le opazovala nepretrgan vlakec navez, ki so se pomikale po spodnji traverzi (Unteren Quergang), ki omogoča vstop v najpriljubljenejše smeri severne stene Košutnikovega turna. Tako sva raje še malo zagrizla v melišče in poiskala samotno alternativo v desnem delu stene. Po preplezanem spodnjem, zgledno krušljivem vznožju, sva uživala v smeri Gemsenweg V, 300m. Starim klinom delajo družbo novi svedrovci, tudi varovališča so preopremljena, za zmanjševanje ponekod daljših razdalj med klini oziroma svedri, je priporočljivo imeti tudi kako jebo ali frenda. Sledil je še zanimiv sestop po ferati in zasluženo pivo. Tudi v tej steni sem plezal leta 2003 in sicer sosednjo smer Via Sylvia.