Avtor: Peter Ramuš

V soboto se je v našem družinskem planu preživljanja vikenda, ki je vključeval obisk Primorske, pojavila luknja. Ruj je precej burno odreagiral na redno šolsko cepljenje, zato je soboto preživel na kavču, midva z Janžem pa sva izkoristila prost “termin” in odšla na njegovo drugo turno smuko. Konigstuhl v Nokbergih  je v takem primeru pravšnji cilj. Če k temu dodamo še brezhibno vreme, 20-30 cm novega pri -6 stopinjah in relativno malo ljudi, potem je bila to zagotovo idealna izbira.

Sosedom ga ni nasulo toliko kot nam. Konkretno v soboto na Turrachu med 30 in 40 cm, zato smo pričakovali nekaj podobnega tudi na Mirnocku. Zgodnji odhod je bila dobra izbira. Špura že potegnjena, pobočja pa še dokaj nedotaknjena. Nič vetra, niti sonca in dokaj nizke temperature so omogočale smuko po prvovrstnem pršiču. Poleg mene se je smejalo še Gorazdu in Papiju. Malo čez deseto uro smo prismučali do avta, takrat pa je bila na parkirišču že kar gneča. Seveda, take razmere je za izkoristit.

Glavna veriga Visokih Tur je v zadnjih dneh dobila konkretno pošiljko snega. Temu primerna je bila tudi objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov (četrta). Zato sva z Urošem izbrala kopasti vrh Strasskopf na meji med Koroško in Vzh. Tirolsko nad vasico Winklern. Cilj je več kot primeren za take razmere. Kljub sredini tedna ga je obiskalo kar nekaj smučarjev, no snega je bilo dovolj za vse.

Odpeljali smo se na avstrijsko Koroško z nameno poiskati sončne žarke. Imeli smo pripravljenih nekaj ciljev. Med vožnjo proti Lendorfu se nam je že naš prvi plan Teuchlspitze prikazal pokrit s popolnoma solidno snežno odejo. Snega pravzaprav ni veliko, a je podlaga pomrznjena, tako da smuči natakneš že na parkirišču. Po gozdu in na gozdni cesti še suh sneg, vmes nekaj skorje, zgoraj pa dobro smučljiv, a od vetra nekoliko zbit sneg. Z izbiro bili zadovoljni Andrej, Igor, Gorazd, Žiga, Peter.

Kadar nam vreme kroji (pretopli) jugozahodnik, je potrebno poiskati severovzhodne obronke alp. Osamelec Zirbitzkogek na avstrijskem Štajerskem nam je v nedeljo ponudil obilo sonca, (vedno prisotnega) vetra in kljub skromni oziroma spihani snežni oddeji, tudi obilo smučarskega zadovoljstva. Na vrh smo se podali iz zahodne smeri (koča Tonnerhutte 1594m). Na vzhodni strani so pobočja spihana do golega. Težave na poti (pozabljeni dokumenti za prestop meje in pozabljene rokavice na Helmut-Erd Schutzhaus) smo ob dobri družbi in z obilo smeha uspešno reševali sproti, turo pa zaključili ob pivu v koči na izhodišču (hvala domačinu Herbertu za rundo).