Avtor: Peter Ramuš

Nekaj časa smo preigravali razne variante glede razmer, nevarnosti plazov, novega snega… in se odločili za omenjeni hrib v Nizkih Turah (Schladminger Tauren). Je vzhodneje ležeči sosed bolj znane in oblegane gore Preber. Izbira sploh ni bila slaba. Špuro sta brezhibno potegnila dva lokalca, (eden od njiju je bil, po vpisni knjigi sodeč, tudi predzadnji in predpredzadnji obiskovalec omenjene gore), to pa sta bila poleg nas, tudi edina dva obiskovalca na hribu. Zgodnji odhod se je obrestoval, saj nas je spomladanski gnilec pričakal šele na gozdni meji. Sodelovali Manca, Gorazd, Marko M.

Včeraj smo se odpravili proti Kamniški Bistrici in zavili v stransko dolino z imenom Korošica. Cesta je lepo prevozna do večje plazovine, a k sreči se že po slabih 5 minutah hoje začenja strnjena snežna odeja. Ob vznožju ostenja Krvavca in Zvoha smo prispeli do planine Koren in nadaljevali na Vrh Korena. Načrtovan vzpon na Kalški Greben pa nam je preprečila gosta megla, ki ni in ni hotela zapustiti tega območja. Ker nam ti konci niso preveč domači (vsi trije smo bili tu prvič), smo se pač zadovoljili s spustom z omenjenega vrha. Smuka pa… klože, klože…vseh debelin in trdot. Z mano uživala Mare in Mare.  Danes je bila na sporedu družinska smuka na smučišču, a je viroza pri otrocih spremenila plane. Ker sem bil že ravno zgodaj pokonci in imel nekaj uric časa, sem se odpravil na Brda (2009m). Gosta megla je segala skoraj do vrha, a prav na vrh ni segla. Zaradi sončnega razgleda se je splačalo priti na vrh, smuka v megli po debeli, predirajoči se skorji, pa ni bila ravno vrhunsko doživetje.

Včeraj popoldne sva z Markom plezala Rabeljski slap po desni, lažji varianti. Plezalo se je tudi direktno. Danes zjutraj sva šla splezat še slap Fortino. Temperatura je bila malo pod lediščem, led pa je lepo prijemal. Še kak teden mraza bi bil, kljub začetku meteorološke pomladi, dobrodošel.

Z Žigom sva imela prosto nedeljo. Če sta se s tem že strinjali najini ženi, pa vreme ni hotelo sodelovati. Zjutraj pogled na razmočeno plundro ni vzbujal upanja, aladin pa je obetal nekoliko boljše razmere na zahodu. Tako sva se odpeljala najprej do Špitala, in ker so bili vrhovi tam še vedno zaviti v meglo, še do Lienza. Villgraterski hribi in sosednji Lienški dolomiti so že sramežljivo kukali iznad meglic. Zapeljala sva se do vasice Bannberg (1262m) in se od tam odpravila proti Boses Weibele (2521m). Na poti naju je pozdravilo celo sonce, a vrh se nikakor ni in ni hotel izmotati iz meglenega pokrova. Na višini približno 2300m sva v popolni difuzni svetlobi po dobre pol ure čakanja obupala in odsmučala nazaj v vas. No ja, vrha ni bilo, kljub vsemu pa se je nabralo dobrih 1000 višinskih metrov.

Danes sem odšel na višinskega prvaka Nokbergov. Sneg na vršnem pobočju, kot je tu v navadi, spihan v spreminjajočo se mehko-trdo kložo. Le-ta seveda ne omogoča kakih smučarskih presežkov. Pravo veselje se začenja nižje, med prvimi drevesi. Zapornica (avtomatska, izgleda dokaj nova) za zadnjo kmetijo v vasi Kaning onemogoča nadaljno vožnjo (kljub spluženi cesti, ), zato te čaka nekaj hoje po sicer “smučljivi” cesti skozi dolino Langalmtal.