Avtor: Peter Ramuš

Amariana je markantna gora nad Tolmezzom, ki nad vasico Amaro, med  svojim zelenjem skriva do 250 metrov visoke bele plate. Po njih naj bi potekalo nekaj smeri, opemljenih s svedrovci. Eno izmed njih oz. kombinacijo Vie Apuanice in Arachnofobie (do 6a) sva danes hotela obiskati s Saro. Po precej strmem in zaraščenem pristopu sva končno prisopihala pod steno. Štantni svedrovec je bil precej majav, tudi vrv v njem ni bila vredna zaupanja. Videlo se je, da se tu že nekaj časa ne pleza. Kljub temu sem zaplezal v prvi raztežaj, vpel tri stare 6mm svedrovce sumljive kvalitete, ki so zavratani kar precej vsak sebi. Pri četrtem sem se odločil za povratek. Dan sva rešila na Plockenpassu v smeri Bella Venessia (5c, 155m). Kompaktna karnijska skala in luksuzno opremljena smer sta popravila slab jutranji vtis. Lokalec, s katerim smo bili skupaj v smeri je povedal, da so svedrovci v prej omenjeni steni dotrajani in uničeni, smeri pa v sicer lepi steni trenutno praktično neplezljive. Opisane so v vodniku IV grado friuli orientale.

V nedeljo sva s Saro zopet odšla v Glinščico. Nad Slavnikom so se že dopoldne grmadili nevihtni oblaki, nad Trstom je bilo nebo še vedro. Splezala sva Veliki raz 5c, 130m (La Grande). Klasična, večraztežajna smer slavnega Comicija je v devetih desetletjih, od kar je bila splezana (1928) pridobila že kar nekaj generacij svedrovcev, zagotovo pa je zato malo bolj zlizana. Kakorkoli, smer je lepa in varno preplezljiva. Kaj dosti se nisva obirala, saj je postajalo vedno bolj temno, grmelo je vedno bližje, a prve kaplje so naju ujele šele pri avtu.

Tako nekako je potekal prvi del prvomajskih praznikov, ki jih je kruto presekal današnji delovni ponedeljek. V petek smo torej družinsko odšli v Breitwand. Janž je prvič plezal samostojno, torej brez tretjega člana naveze, in sicer Seinerzeit (5a, 120m). Luštna, zelo dobro zavarovana smer, ki za svojo dolžino in težavnost ponuja kar veliko plezarije. Z Rujem in Saro  smo nato šli čez steno še po ferati z imenom Luft unter den Sohlen težavnosti D/E.

Naslednji dan sva  z Janžem imela v planu Kredarico. Pridružil se nama je še Marko. Ker nam je manjkala ena plazovna žolna, sem si jo šel zvečer sposodit h Gorazdu. On pa kot pravi prijatelj ni posodil samo nove digitalne žolne, ampak tudi ženo, tako da smo se zjutraj proti Kredarici zapodili štirje; poleg naju in Markota torej še Manca. Dan je bil čudovit, tudi čez smučarijo ni bilo pripomb. Zvečer smo se odpravili k tašči na obalo.

Da  nedelja ne bi minila preveč ležerno, sva se s Saro pozno popoldne odpravila v Glinščico in njen Zeleni raz (Spigolo Verde III-IV, 140m). Malo romantike ob sončnem zahodu ne škodi.

Breitwand je nekaj čez 100 metrov visoka stenica nad Miljskim jezerom. Njegova temna, gnajsova skala se spomladi hitro segreje in ponuja prijetno plezanje kljub debeli snežni odeji na okoliških vršacih. Z Mašo sva izkoristila prosto popoldne in odšla plezat Mammuta (6a+, 120m). No, dolga zima je pustila posledice. čez Mammutovo streho se je bilo potrebno vpeti v komplet in malo otresti roke. Kaj moremo, če so letos glavni rekvizit smučke. Prijetno sva izkoristila s koristnim in rekla še kako o varovališčih in spuščanju po vrvi.

Ker nas v ponedeljek Feldeck, bližnji sosed Greima, ni razočaral, sva se z Janžem še enkrat podala v hribe nad Muro. Sneg, ki ja zapadel pretekli teden, se je že preobrazil v pomladanski srenec, ki je omogočal lahkotno vijuganje. Na vrhu je pihal kar močan vzhodnik, nižje na pobočju pa je bilo prijetno toplo. Cesta do Greimhutte (koča je bila zaprta) je skoraj kopna, a s smučmi se da pripeljati še čisto do avta.