Avtor: Peter Ramuš

Danes sva se z Urošem odpravila na omenjeni vrh v pričakovanju dobrih razmer glede na včerajšnje sneženje. Če so bile razmere do Mačenske planine še kar ugodne, naju je na vršnem pobočju čakal veter z neugodnimi, že kar orkanskimi sunki in popolnoma poledenela podlaga. Le ta je nekaj metrov pod vrhom postala tako trda, da niso pomagali niti srenači. Cepin in dereze so v teh razmerah po odjugi nujen del opreme. Kot po jajcih sva odpeljala zgornji del, nižje v gozdu pa naju je že prehitela odjuga z dežjam. No ja, turni smuki med tednom ne gre gledati v zobe.

Sobotno dopoldne je narekovalo še nekaj družinskih opravkov, popoldne pa sem dobil prosto, kar je bilo glede na napoved vsemogočnega Aladina, ki je obetal popoldanske razjasnitve, tudi zelo dobrodošlo. Štartral sem na Belščico, sledila sta mi še Miha in Gorazd, vsak z enournim zamikom. Smučarija zgoraj mehka kloža, spodaj pršič, nižje je snega za brezskrbno smuko še premalo. Vreme pa- razjasnilo se je ob sončnem zahodu. Pa pihalo je, ampak tudi približno ne tako kot danes na Dobraču, kamor smo se odpravili Raf, Maja, Mare, Aleksandra, Ata in Janž. Za Janža je bila to prva turna smuka, ki jo je opravil brezhibno, do vrha.

Ker sva imela z Gorazdom na voljo cel dan, sva se podala v nama neznane konce. Preko Jezerskega sva se zapeljala v Železno kapljo, od tam pa po dolini Lepene do izhodišča za vzpon na Bistriško špico 2113m, najvišji vrh na avstrijski strani Pece. Le to sva dosegla po grebenu preko Veške kope 2074m. Nekje do pol poti sta nama zgazila dva predhodnika od prejšnjega dne, nato pa sva zagrizla v deviški pršič. In ni ga bilo malo. Nad gozdno mejo je sicer veter naredil svoje, v gozdu pa juhuhu do izhodišča na planini Luža. Navdušena nad samoto in lepimi razgledi ter smuko seveda.

Za bližnjo okolico komskega jezera obstaja kar zajeten plezalni vodnik (Arrampicate sportive e moderne fra Lecco e Como), ki je bil tudi povod za letošnjo izbiro počitniške destinacije. Skal in sten v tem predelu res ne manjka, prijetna gorska sapica, ki pihlja ob jezeru pa poskrbi, da vročina ni prehuda. V enajstih dneh smo obiskali 7 plezališč, osvojili najvišji vrh hišne gorske skupine mesta Lecco, se odpeljali v Švico, Val di Mello, obiskali nekaj lokalnih znamenitosti in se seveda namakali v ravno prav ogretem jezeru. Nekaj podatkov pa še ob slikah.

Včeraj smo kljub kilavemu vremenu zbrali dovolj vremenskega poguma in se odpeljali soncu nasproti (seveda ob rahli asistenci aladina). Z Gorazdom sva počakala, da sta Žiga in Uroš zaključila z nočno, nato pa proti Malti. In nismo bili razočarani. Vremenska luknja je vztrajala ravno do zgodnjega popoldneva, tako da smo lepo izkoristili odlične pogoje za smuko, prve kaplje pa so nas ujele dobesedno šele pri avtu.