Avtor: Peter Ramuš

Zjutraj sva bila z Gorazdom v dilemi, ali greva na kako preverjeno lokacijo, kot na primer Križ ali Stenar, ali morda v kake nama neznane konce. Na koncu sva se odpeljala v Bohinj, deloma po sledeh Igorja in Andreja, ki sta bila v teh koncih v sredo. Štartala na planini Blato, malo pod planino Pri Jezeru na smuči in nato do Dednega polja, od tam pa Za Kopico. Spodaj deloma že kar obsežne kopnine, so nama prebudile idejo, da bi spust potekal drugje. Na Vratih (2192m) sva se najprej usmerila na V.Zelnarico (2320m), nato pa sva se povzpela na nasprotni strani na Zadnji Vogel (2327m). Tam sva srečala domačina, ki nama je pokazal zelo lep prehod proti planini V Lazu preko dolinice V Razoru. Od tam naju je markanten žleb zvabil še na Slatno (2077m). Turo sva zopet zaključila na planini Blato. Kljub zelo skromni in hitro pojemajoči snežni odeji, je bila smučarija vrhunska.

….ampak ne v vertikalnem, pač pa v horizontalnem položaju. Nekaj lednih slikc z nedeljskega Vajsenzeja, kar tako, za popestritev te nepotrebne odjuge. Konec koncev te po 10 km prav tako navija v meča…

Že prejšnji petek popoldne sva imela z Urbanom (ao Radovljica) namen plezat Luciferja, pa sva zaradi štirih navez pred nama spremmenila načrt, ter odšla plezat Katarzo. Sveča je lepo narejena, stabilna in že kar lepo naluknjana.

Včeraj pa sva se z Markotom odpeljala pod Predel in se s ceste spustila do Predelice in Strmeca. Oba slapova sta korektno narejena in  lepo plezljiva, led ni bil slab (pravzaprav je bil mestoma zelo dober; Marko pravi, da celo boljši kot v Furlanki, ki jo je plezal v nedeljo).  Lepa slapova zmerne težavnosti, še posebej lep je drugi raztežaj Strmeca. Iz slapu sva sestopila  po gozdu z enim abzajlom okoli drevesa.

Danes smo se štirje člani ao (še Marko, Andrej in Grega) odpravili v Trento “okrog rit v varžet”, saj je Vršič kljub trudu cestarjev neprevozen. Veter pač sproti dela zamete. Plezali smo Julijano in Kuklo. Razmere za plezanje zelo dobre, led zelo dobro prijemlje, čeprav ga resnici na ljubo , predvsem v Julijani ni ravno v izobilju, pa tudi temperature na sončni strani Julijcev niso več tako nizke (Bovec zjutraj 0, v Spodnji Trenti že malo nad lediščem, v Zgornji pa -2). Je pa veter poskrbel za zimsko vzdušje.

Z Markotom sva prvotno nameravala obiskati kako plezališče na Primorskem, ki pa jo je včeraj na debelo prekrivala nizka oblačnost. Zvečer na stenci sva se odločila, da greva nekam v hribe, kjer obetajo lepše vreme. In tako sva odšla odkrivat lepote bohinjskih planin. Škednjovec je lepa, brezpotna gora. Pristop po zahodnem grebenu, katerega sva si izbrala midva, je kopen in trenutno ne zahteva zimske opreme, za razliko od vzhodnega grebena, na katerega pristopiš rahlo  s severne strani. Tam  so se že na daleč lesketale snežno ledene krpe. Sestop sva popestrila še z vzponom na Prevalski Stog (2025m) ter Adama in Evo (2019m). Na celi turi sva srečevala samo gamse.