Avtor: Peter Ramuš

Si bo treba izmislit novo kategorijo pristopov na dvatisočake ” pristop v koledarski zimi v poletnih razmerah”. V soboto sva z Rujem (Janž je še zdravil eno virozico) prečila od Stola na Belščico in mimo Betonske bajte nazaj do Valvazorja, danes pa z Janžem (Ruj je počival) repriza skupne ture od prejšnje nedelje; torej planina Kuhinja, Jezero v Lužnici, Srednji vrh, Batognica, Krn, planina Kuhinja (izpustila sva Vrh nad Peski). Občutna inverzija, dolgi rokavi skoraj odveč, razmere za hojo idealne…skratka očitno še ne bomo tako kmalu smučali…

Po daljšem obdobju mokrega vremena, sva z Markotom izkoristila današnji sončni dan za obisk Glinščice. Plezala sva Veliki raz (5c, 120m) in nadaljevala s frikanjem v sektorju Bela stena. Ja, na sončku je prav prijetno.

V Zavetišču pod Špičkom je ostala večja količina priljubljene pijače v rdeči in zeleni embalaži. Ker ji zima z nizkimi temperaturami ne bi prizanašala, poleg tega pa bi ji do naslednje sezone pretekel rok, se nas je danes zbralo 16 večjih ali manjših ljubiteljev piva. Hkrati pa smo izvedli še prvo skupno turo s tečajniki v novi sezoni. Prijetno s koristnim in pivo je na varnem.

Po Miheličevem navodilu sva s Perotom (S.) odšla prespat na planino Zapotok. Žal pa  nisva preveč natančno sledila navodilu opisa Bratovske smeri in tako sva sredi te zavila v eno zajedo prezgodaj. Po dveh (sem in tja je bil še kak klin) raztežajih variantice, sva se znašla pod vrhom SZ stebra. Kljub vsemu lep dan. Bo treba drugič popravit napako.

V petek sva se z Božotom podala nad Mokrinje (Nassfeld) in sicer malo raziskat precej razpotegnjeno ostenje Konjiškega špika  (Monte Cavallo,Rosskofel 2252m). Izbrala sva lažjo smer v levem delu (Via Mario Pesamosca). Po osmih raztežajih in nekaj skrotja sva bila hitro na grebenu in ker so nama bili ti konci neznani, sva nadaljevala po planinski poti po grebenu in preko vrha sestopila po feratici Contin ter si na sestopu ogledala celotno ostenje. Le to ponuja kar nekaj plezalnih možnosti.

V te konce sem prišel tudi v soboto, tokrat z Maretom. Za cilj sva si izbrala severno steno Velikega Koritnika (Creta di Aip, Trogkofel 2279m). Severni steber (Via Kollnitz-Raditschnig) je res priporočljiva smerca dobre skale, težav četrte stopnje, v kateri so varovališča na lepljencih, trije do štirje svedrovci pa so nameščeni tudi za vmesno varovanje. Skratka lepa in varna plezarija, ki te po 400 metrih pripelje direktno na vrh. Tudi ta gora ponuja številne možnosti za plezalno udejstvovanje. (vodniček: Klettern am Trog-& Rosskofel)

Aja, še to: cesta na prelaz je z italijanske strani neprevozna in zato zaprta, zaradi skalnega podora. Da si ne bo kdo, tako kot midva z Božotom v petek, podaljšal vožnje za 50 km!!!