Avtor: Matic Košir

Z Nejcem Marčičem sva se končno zmenila da greva ponovit smer, za katero sva ze zmenila že par let nazaj. Gre za linijo v Rogljici, ki so jo prvi zlezli Jirij Hladnik, Borut Kozlevčar in Maja Lobnik. Linija je ena lepših v Julijcih. Obema pa so tudi všeč stene nad Krnico, zato sva se hitro odločila za to smer.

Dostop je hitro minil, ob pristopi na polico pod rogljico pa sva videla da sta prva dva cuga čisto mokra. Ker noben ni imel želje po plezanju mokrih šestic sva ju obvila po centralnem stebru. Po obvozu sva užgala varjanto za pridne in si malo otežila dostop v izrazito poč. To je najlepši del smer. Izredno strma poč je dolga okoli 100m. Vmes imaš občutek da plezaš v granitu ne pa v krušljivih julijcih.

V srednjem delu se stena malo položi in prečka centralni steber. Kmalu po poležnem delu pase spremeni kvaliteta skale, ki ni več monolitna kot spodaj.V tej čudni skali te čaka tudi ključ smeri. Najprej previsna poč, nato pa še kar previsne krušljive luske (precej težko in zanimivo). Čez cug sem se zbasal šele v četrtem poizkusu, ker sem najprej poizkušal v plati na levi. Potem se stena spet položi, kvaliteta skale pa se še malo poslabša. V treh cugih dosežeš rob stene.

Morebitnim ponavljalcem priporočava 2 seta frendov do #3, dva ali tri profilce in še nekaj jeseničanov. V smeri sva pustila še 5 klinov. Trije bodo v pomoč v težjih delih, en na štantu, en pa samo dela zgago malo levo od najtežjega dela(faljen poizkus). Skica v Slovenskem alpinizmu je malo nerodno prerisana, priporočava original.

Po ekspresnem vplezavanju v Skalaški in Vidovi prejšnji teden z Neli, sem se pridružil taboru perspektivnih alpinistov v Courmayerju (sicer v lastni režiji ker sem se pozabil prijavit).
Po precej vroči vožnji (brez klime) smo v petek zvečer prispeli v Courmayer. Nastanili smo se v kampu Grandess Jorasses. Kljub celonočnim nevihtam smo upali da bo zjutraj kaj suhega za splezat. Prvi dan se nas je večina odpravila v nižjeležečo steno parete dei titani. S Tinom Pelcom sva plezala kombinacijo nekih smeri, ki jih ni v vodničku. Stena je bila dokaj suha.

Vreme je kazalo še en dan stabilnega vremena, zato smo se odpravili v višje stene. Dve navezi smo odšli v vzhodno steno Aig. Croux nad kočo Monzino. Na dostopu smo odšpilali še en fuzbal na ročke za ogrevanje. S Tjašo Jelovčan sva plezala smer Jean-Marie. V drugem cugu sem se spraševal o smiselnosti našega početja ob skopo posejanih svedrovcih, ampak sem višje uredil psiho in je šlo bolje. Ravno ko sva prišla na vrh je začelo deževati in pihati. Abzajlali smo v patagonskih razmerah, štrik v bil večino časa vodoravno. Hitro smo sestopili na zasluženo pivo.

Po enem dnevu pavze je napoved obetala še en lep dan. Nekaj se nas je odpravilo v satelite mt. blanc du tacula. S Tajšo sva napadla mali Capucin in splezala dve smeri. Sicer sva malo bolj globoko dihala zaradi višine, ampak je plezanje potekalo brez večjih posebnosti, razen faljenega prvega cuga. Ker smo bili prepozni za gondolo smo šotore postavili na ledeniku in se zbudili v sneženo jutro. Zjutraj smo po hitrem postopku šli v dolino.

Za zadnji dan so nekateri že odšli domov, dve navezi pa smo spet šli v parete dei titani. Plezali smo smer Venus, ki je lepa, platasta in dolga.

Treba bo prit enkrat v bolj stabilnem vremenu, da bo šansa še za kakšne daljše ture.

Prejšnji teden sem končnbo našel nekaj časa za plezanje. Po dveh dneh frikanja pod golico in na vršiču, sem se v ponedeljek zvečez z radovljiško družbo odpravil v Dolomite.

Šotore smo postavili na parkplacu pod cinami. Prvi dan sva z Mrakom plezala Demuth kante v zahodni cini. Lepa smer, razen enega cuga ni pretežka. Večinoma slediš lepim platam. Detajl je streha na sredini smeri, kjer pa je nekaj več klinov. Sestop z vrha se vleče, saj precej hodiš levo-desno po policah.

Drugi dan sva si zaželela nekaj bolj konstatnega, zato sva šla plezat Cassinovo smer v najmanjšo cino. Smer je težja kot sva pričakovala, poteka po rahlo previsnih platah, občasno so klini malo slabše kvalitete. Najbolj sva bila vesela da smer ne popušča do vrha. Na vrhu sva se strinjala, da je moral biti Cassin rec car in malo funknjen, da se je tu čez zbasal že leta 1934.

Zadnji dan se nam je mudilo domov, zato smo odšli v cinque torri, kjer smo pričakovali da ne bo gužve v četrtek. Naleteli smo pa na vojaške vaje. Vojska je zasedla vse smeri lažje od 7, v nekaterih so bile po 3 naveze. Z Gezzo sva lutala okoli stolpov in nakoncu izbrala smer z najmanj gužve. Plezala sva dibonovo smer v stolpu ki mu ne vem imena. Skala je bila odlična in strma.

V soboto sva z Neli preizkušala luknje v konglomeratnem previsu v plezališču Podrožca, za nedeljo pa si je neli zaželela plezati v vodstvu. Ker je hotela it nekam, kjer nebo pretežko pa da bo dobra skala pa velik varovanja in podobno, sva šla v Sekločevo smer v Debelo peč. Pred nama sta bili že dve navezi, ki pa sta bili bolj pridni pri vstajanju zato se nismo motili. Neli je sicer jamrala nad varovanjem v prvi 4-, kasneje pa je bila bolj zadovoljna, saj je v peticah tudi po 10 klinov na cug. Analiza pri danici je pa pokazala, da se alpinistom še zmeraj ne mudi preveč domov.

Danes sva se z Neli vplezavala v VDV. Plezala sva spominsko Ažmanovo smer. Skala ješe vedno odlična, edino midva sva bila precej tresoča v prvih dveh cugih. Za prvič je bilo super.

Zadnji mesec smo bili z druščino v Koloradu. Potovanje smo začeli v Coloradu National Monumentu, kjer smo plezali v puščavskem peščenjaku, nadaljevali v granitu v Boulderju, končali pa v Colorado springsu, kjer pa sploh nismo plezali. Od 30 dni smo imeli 14 dni dežja…

več v slikah in poročilu. Ob priliki povem in pokažem več slik na ferajnu

Kolorado