Avtor: Matic Košir

Po vplezavanju v Dolomitih (bo baje Matevž napisal prispevek), smo se danes z Neli in Majo Lobnik v iskanju suhe skale odpeljali v Karnijce. Naš cilj je bila sicer Lomastijeva smer v vzhodni steni Rosskofla (Cavallo di Pontebba). Ob prihodu na parkirišče in pogledu na mokre stene si nismo mislili da bomo sploh kaj plezali, vendar je sonce steno sproti sušilo.

Žal pa sta bila v izbrani smeri že dva ne preveč hitra italijana, zato smo se odločili za sosednjo Viaggio ad Uqbar, ki poteka po počeh in ploščah malo bolj levo.

Prvi cug je bil še malo vlažen, nato pa je bilo že vse suho. Smer odlikuje odlična skala in zračni prehodi. Sploh najtežji (VII-, 45m) je odličen, gre za prečko v strmi plošči. Varovanja je za vplezane dovolj, če bi pa plezali na začetku sezone bi se pa verjetno malo bolj tresel.

Ker je bila proti vrhu Neli že malo utrujena, smo zadnja dva raztežaja plezali po lažji smeri Guerrino di Marco (kasneje sem prebral da je to klasična povezava). Strmina stene pa kljub lažjim ocena ne popušča do izstopne rampe.

Steno priporočam vsem vplezanim, ki si želijo dobre skale in kratkega dostopa ter sestopa.

Sestop je dokaj kratek in udoben po ferati Contin.

Z Matevžem sva danes plezala kratko nemško z Zimmer-Jahnovim izstopom. Vstala sva precej zgodaj, da nebi bila pozna, nato pa po pravilu “ko rano rani, rano dan zajebe” na dostopu sledila npačni gazi in najprej vstopila nekje v območju Bavarske. Mislila sva pač, da sva dovolj levo, da bova do smeri prišla po daljši prečki v levo. Potem ko sva končno ugotovila napako, sva se vrnila nazaj in vstopila pravilno (ravno ob takem času, kot da bi vstala normalno).

Nemška se ne začne obetavno. Bolj malo snega pomeni, da prvi del plezaš bolj po skali. Je pa snega z vsakim metrom več in je večinoma super trd. Vmes celo tako, da so se delali talarji in bi lahko uporabljala celo ledne vijake. Nad nemškim turncem je stena lepo zalita, sneg pa malo bolj spremenljive kvalitete. Najslabši je ravno v detajlu. sestopila sva v Krmo.

Za začetek sezone sva se z Antetom odpravila v Dolomite. Ob kar nekaj opcijah sva se na koncu odločila za jugovzhodni del skupine Brenta. Prvi šok naju je čakal že v torek zvečer, ko sva ugotovila da v celem Molvenu ni nobenega zastonj parkplaca in da je turizem tam očitno bolj butične narave. Prostor za spanje sva poleg dveh poljakov našla malo naprej ob jezeru.

Ker so bile za popoldne napovedane nevihte, dostopi tam pa so dolgi sva se prvi dan odločila za ogledno turo. Ker je bila izbrana smer mokra, sva šla še malo naprej in po dobrih dveh urah sva stala pod smerjo Avalon (VI+, 400m) v Castello delle Messodi. Smer se začne z malo slabšo skalo in naklonino kot smo jo navajeni iz dolomitov, proti vrhu pa se skala izboljša, smer pa postane prijetno zračna. Smer je delno in malo čudno navrtana, dobro je imeti s sabo kakšnega frenda. Ni med najlepšimi, vseeno pa dober cilj za prvo letošnjo smer v hribih.

Drugi dan sva se z rahlo težkimi nogami odpravila še malo dalj do 2 uri in pol oddaljene Cime di Fontannefredde, ki je vsaj od daleč izgledala klasično dolomitska. Plezala sva smer Tonijeve Mame (Via mama del Tony, VII 400m). Kot sva slutila smer poteka po odlični skali. Ker so bili prvi plezalci radodarni in so v steni pustili vse uporabljene kline (okoli 20) ne potrebuješ drugega kot set frendov in jebic. Občasni runouti čez strme plate polne dobrih grifov te že spodaj navdušijo, zgornji del je pa sploh vrhunski. Stena postane rahlo previsna, štirje cugi med VI+ in VII te popeljejo čez. Najlepši je zagotovo najtežji, previsen kamin. Tu so mi iz rok padle jebice, če jih kdo hoče čakajo na polici nekje na sredi stene. Smer vsekakor priporočam. Sestop je minil v znamenju nevihte in opazovanju dveh majstrov na bajti, ki jima na vsak način ni uspelo poglihat žleba. A je to v živo 🙂

Zadnji dan pa sva bila že malo zmatrana od dolgih dostopov, zato sva se zapeljala 20 minut naprej do Sarcheja, kjer sva v zahodni stene Piccolo Daina splezala smer Via 12 Alberi (VII- 200m). Lepa in lepo spucana smer, ki ne popušča do vrha. Skala je bolj taka kot smo je vajeni iz primorskih plezališč,

Odličen izlet za vplezavanje in nabiranje kondicije, bo pa treba enkrat it še v zgornji štuk Brente.

Včeraj sva z Antetom plezala v Debeli peči. Ker je pot v Krmo splužena samo do pol poti do kovinarske koče je dostop.malo daljši. Dostop po lovski poti sva gazila, očitno sva bila prva po sneženju.

V spodnjem delu smeri razmere niso bile prav dobra, a je plezanje lahko. Najslabše je bilo pa v prvem strmem raztežaju, ki pa je tudi najtežji. Kasneje prideš v del raza, ki ga popoldne dobi sonce, tam pa so bile razmere dobre, v zajedah sva našla kar nekaj ledu. Skupaj sva se varovala v 11 raztežajih, spodaj predvsem zaradi slabih razmer.

Smer se mi zdi pozimi precej lepša kot Jesih-Potočnik, je pa malenkost težja in neopremljena. Midva sva našla samo en klin v natežjem raztežaju.

Danes smo Polona, Enej, MIha, Urban in Matic uradno otvorili plezališče Mlinska Peč v Plavškem rovtu.

Zgodba o plezališču se je začela leta 2016, ko mi je Polona Klinar omenila neke previse v grabnu med Plavškim rovtom in Planino pod Golico, ki naj bi bili za pogledat. Zadevo sem šel pogledat naslednje leto in me je takoj navdušila. Kmalu sem začel spraševat okoli čigava je zemlja, Manca Klinar mi je uredila soglasje soseda, tako da sem lahko na ferajnu začel fehtat svedrovce. Julija 2017 sem navrtal prvo smer, nato pa z nekaj prekinitvami do avgusta 2018 še ostale.

Sedaj je v plezališču 17 smeri, prostora je še za eno ali dve. Trenutno je en 6b, en 6c, en 6c+, en 7a, dva 7a+ in en 7b+/c. Ostalo so odprti projekti. Kdor se jih bo lotil in splezal, naj ime in oceno sporoči na kosir.matic@gmail.com. Želja članov AO Jesenice je, da bi bila imena lokalna, domača jeseniška ali v skladu z železarsko tradicijo.

Stena je kar precej previsna brez nekih boljših oprimkov. Kljub nižji višini smeri se kar precej naplezaš, saj so vse smeri dokaj konstantne.

Določene smeri so vedno suhe, nekatere pa le poleti. Stena je sicer obrnjena na vzhod, poleti v senci po 11ti uri, bližnji potok pa odhladi ozračje, tako da se da plezat tudi ko je v dolini zelo vroče. Plezanje je možno tudi v dežju, dokler ne zamoči.

Pod smermi je dovolj ravnega prostora (kljub temu da je ponekod malo blatno), da je plezališče primerno za obisk z otroci, vendar je potrebno trenutno še malo paziti, ker se najde še kakšen majav oprimek.

Dostop: Pri zdravstvenem domu jesenice zaviješ na cesto proti rovtam ter slediš tablam za Plavški rovt. Na začetku vasi je parkirišče pri kapelici, kjer parkiraš. To je edino primerno parkirišče v vasi, zato naprošam vse da to spoštujejo. Od tam peš po cesti naprej do drugega odcepa desno, kjer stoji smerna tabla Planina pod Golico. Sprva asfaltni cesti in nato kolovozu slediš skozi gozd in čez travnik do grabna kjer se nahaja stena. 10min hoje.

Vodniček se nahaja v skrinjici pod steno ter na strani AO Jesenice.

Vodniček: PLEZALIŠČE MLINSKA PEČ