Avtor: Matic Košir

Danes se dan ni začel prav obetavno. Ravno ko sem si skuhal kofe prileti SMS od sosmučarja da se ne počuti dobro in da bo ostal doma. Ker nisem imal želje sam it na celodnevno turo sem takoj začel razmišljat o rezervnih ciljih. Zagato je rešila Doroteja z včerajšnjo objavo. Na ruzak sem spakiral še en cepin poklical Perota za razmere in pohitel proti Završnici. Tam sem se pripeljal skoraj do Tinčkove bajte, dal na noge pancarje in pogruntal da sem doma pozabil palice. Ni preostalo drugega kot da grem nazaj v dolino, v Moste, kjer mi je Darko posodil palice.

Nazaj v breg in proti snegu ki se začne pri lesi. Hitro sem napredoval do koče pri izviru završnice, kmalu nad njo sem se pa že usmeril proti Zeleniški smeri. Kmalu sem smuče zamenjal z derezami, na vstopu pa še dal čelado na glavo. Zeleniška je super narejena, dva skoka nista posebej zahtevna, najtežje je bilo prepričati smuče na ruzaku da se ne zataknejo v kaminu. Od iztopa smeri sem nadaljeval na vrh in odsmučal po centralni. Smučarija je bila bolj švoh, precej je treslo zaradi precej smučarjev za vikend, pa še odjenjalo ni nič in je bilo na parih mestih kar ledeno. Pod grapo sem zavil nazaj pod steno in splezal še Rožičevo (dopust je treba izkoristit), ki pa je po težavnosti podobna Zeleniški, le da ima malo manj strm a zato daljši skok. Iz vrha Rožičeve sem prek smokuškega plazu smučal v dolino. Tudi tam so razmere precej sprejemljive. Prva četrtina spominja na tankovski poligon, druga je bila odlična, tretja popolnoma ledena, zadnja pa spet super.

Super tura z malo boljšimi plezalnimi in malo slabšimi smučarskimi razmerami.

Z Mihom Pintarjem sva s v nedeljo ob malici pogovarjala, da bi bilo fajn it kam smučat. Pa nekam da se splača dopust jemat. Idejo sem dobil na facebooku (jebiga, internetni alpinist), po kratkem pogovoru z Rakarjem pa sem se odločil. Pridružil se nama je še Matevž in danes ob osmih smo se zbrli ob mostu čez Pišnico.

Spodaj lepo po cesti, v vznožju Kačjega grabna pa nas že čaka prebijanje čez plazovino. Pa misliš da je tahuje mimo, pa je nad plazovino pomrznjena gmajna polna podrtega drevja. Gozd postane kmalu prestrm za vzpon na smučeh brez srenačev, zato hodimo do vrha kačjega grabna peš. Nad grabnom se pa menjavajo vse možne oblike trdega snega, zato je potrebno smuči večkrat sneti. Približnp 350m pod vrhom pa gredo smuči itak na ruzak in dereze na noge. Tam nas je tudi obsijalo sonce.

Po dobrih 4rih urah na vrhu, začeli smo pa smučanjem cca 15m pod njim, ker je na vrhu že pobralo sneg. Vrhunske razmere so nas spremljale do vrha kačjega grabna, od tam pa malo mešano do doline. V gozdo bo sneg kmalu pobralo, zato je bilo tam potrebno nekaj previdnosti. Spodaj pa rodeo čez plazovino in smuk na pivo.

Če na kratko povzamem: super in dolga tura z odličnim smučanjem, je pa res strmo od začetka do konca in se je treba navzgor kar potrudit .

Po vplezavanju v Dolomitih (bo baje Matevž napisal prispevek), smo se danes z Neli in Majo Lobnik v iskanju suhe skale odpeljali v Karnijce. Naš cilj je bila sicer Lomastijeva smer v vzhodni steni Rosskofla (Cavallo di Pontebba). Ob prihodu na parkirišče in pogledu na mokre stene si nismo mislili da bomo sploh kaj plezali, vendar je sonce steno sproti sušilo.

Žal pa sta bila v izbrani smeri že dva ne preveč hitra italijana, zato smo se odločili za sosednjo Viaggio ad Uqbar, ki poteka po počeh in ploščah malo bolj levo.

Prvi cug je bil še malo vlažen, nato pa je bilo že vse suho. Smer odlikuje odlična skala in zračni prehodi. Sploh najtežji (VII-, 45m) je odličen, gre za prečko v strmi plošči. Varovanja je za vplezane dovolj, če bi pa plezali na začetku sezone bi se pa verjetno malo bolj tresel.

Ker je bila proti vrhu Neli že malo utrujena, smo zadnja dva raztežaja plezali po lažji smeri Guerrino di Marco (kasneje sem prebral da je to klasična povezava). Strmina stene pa kljub lažjim ocena ne popušča do izstopne rampe.

Steno priporočam vsem vplezanim, ki si želijo dobre skale in kratkega dostopa ter sestopa.

Sestop je dokaj kratek in udoben po ferati Contin.

Z Matevžem sva danes plezala kratko nemško z Zimmer-Jahnovim izstopom. Vstala sva precej zgodaj, da nebi bila pozna, nato pa po pravilu “ko rano rani, rano dan zajebe” na dostopu sledila npačni gazi in najprej vstopila nekje v območju Bavarske. Mislila sva pač, da sva dovolj levo, da bova do smeri prišla po daljši prečki v levo. Potem ko sva končno ugotovila napako, sva se vrnila nazaj in vstopila pravilno (ravno ob takem času, kot da bi vstala normalno).

Nemška se ne začne obetavno. Bolj malo snega pomeni, da prvi del plezaš bolj po skali. Je pa snega z vsakim metrom več in je večinoma super trd. Vmes celo tako, da so se delali talarji in bi lahko uporabljala celo ledne vijake. Nad nemškim turncem je stena lepo zalita, sneg pa malo bolj spremenljive kvalitete. Najslabši je ravno v detajlu. sestopila sva v Krmo.

Za začetek sezone sva se z Antetom odpravila v Dolomite. Ob kar nekaj opcijah sva se na koncu odločila za jugovzhodni del skupine Brenta. Prvi šok naju je čakal že v torek zvečer, ko sva ugotovila da v celem Molvenu ni nobenega zastonj parkplaca in da je turizem tam očitno bolj butične narave. Prostor za spanje sva poleg dveh poljakov našla malo naprej ob jezeru.

Ker so bile za popoldne napovedane nevihte, dostopi tam pa so dolgi sva se prvi dan odločila za ogledno turo. Ker je bila izbrana smer mokra, sva šla še malo naprej in po dobrih dveh urah sva stala pod smerjo Avalon (VI+, 400m) v Castello delle Messodi. Smer se začne z malo slabšo skalo in naklonino kot smo jo navajeni iz dolomitov, proti vrhu pa se skala izboljša, smer pa postane prijetno zračna. Smer je delno in malo čudno navrtana, dobro je imeti s sabo kakšnega frenda. Ni med najlepšimi, vseeno pa dober cilj za prvo letošnjo smer v hribih.

Drugi dan sva se z rahlo težkimi nogami odpravila še malo dalj do 2 uri in pol oddaljene Cime di Fontannefredde, ki je vsaj od daleč izgledala klasično dolomitska. Plezala sva smer Tonijeve Mame (Via mama del Tony, VII 400m). Kot sva slutila smer poteka po odlični skali. Ker so bili prvi plezalci radodarni in so v steni pustili vse uporabljene kline (okoli 20) ne potrebuješ drugega kot set frendov in jebic. Občasni runouti čez strme plate polne dobrih grifov te že spodaj navdušijo, zgornji del je pa sploh vrhunski. Stena postane rahlo previsna, štirje cugi med VI+ in VII te popeljejo čez. Najlepši je zagotovo najtežji, previsen kamin. Tu so mi iz rok padle jebice, če jih kdo hoče čakajo na polici nekje na sredi stene. Smer vsekakor priporočam. Sestop je minil v znamenju nevihte in opazovanju dveh majstrov na bajti, ki jima na vsak način ni uspelo poglihat žleba. A je to v živo 🙂

Zadnji dan pa sva bila že malo zmatrana od dolgih dostopov, zato sva se zapeljala 20 minut naprej do Sarcheja, kjer sva v zahodni stene Piccolo Daina splezala smer Via 12 Alberi (VII- 200m). Lepa in lepo spucana smer, ki ne popušča do vrha. Skala je bolj taka kot smo je vajeni iz primorskih plezališč,

Odličen izlet za vplezavanje in nabiranje kondicije, bo pa treba enkrat it še v zgornji štuk Brente.