Avtor: Marko

V nedeljo sva z Metodom šla splezat Medota. Bila sva malo zgodnja, pa sva si hotela najprej privoščiti eno kavo. Ker v Ospu pred poldnevom to ni možno, sva šla najprej plezat, potem pa so gostilno že odprli in sva šla še na kosilo.

V smeri, ki je primerna za nedeljsko dopoldansko telovadbo, sva bila presenetljivo sama. Se mi pa zdi, da se ponekod prav pretirava z magnezijem, saj je smer na nekaterih delih že pošteno zglajena.

Kakor koli, lepo nedeljsko dopoldne na Primorskem, popoldan je pa ostal še čas za domače hribe.

V četrtek 17.10 ob 19h bo v sejni sobi Planinskega društva Jesenice uvodni sestanek, na katerem vam bomo predstavili vsebino in namen alpinistične šole.

Poleg uvodnega sestanka bo v sklopu AŠ v soboto 19.10. izvedena skupna tura, katere namen je spoznavanje in druženje, zato bo primerna za vse interesente/ke.

Vabljeni

Mare

ps/ vse informacije na 031 395 231

Severna stran Karavank se zdi modra odločitev na vroč poletni dan, zato sem v nedeljo nahecal Metoda, da greva pogledat Košutnikov turn z avstrijske strani. Ugotovila sva, da bo skala mrzla, zato nisva hitela s preranim odhodom od doma. Koča pod Košuto je izhodišče, a naju je Google zavedel, da sva zjutraj prehitro zavila desno navkreber in si ogledala še vas na sosednjem hribu. Prijazna domačinka naju je usmerila na pravo pot, pa sva kmalu plačala cestnino v koči (4€). S parkirišča hrib zgleda bližje kot je, saj je na koncu potrebnega nekaj pretepanja z meliščem do pod stene, a v dobri uri si tam. Plezanja je vse sorte; navduši izpostavljena prečka na začetku, najtežji rastežaj je bil fizično in psihično utrujajoč (vsaj zame), ker so varovanja precej narazen (sva upoštevala nasvet in vzela s seboj nekaj prijateljev), sledi najlepši rastežaj konstantnega navpičnega plezanja, nato pa se smer počasi položi. Sledijo še še štirje lažji (a izpostavljeni in brez varovanja) rastežaji, ki jih je pametno združiti in prihraniti nekaj časa. Vsa varovališča so zgledno urejena, skala je večinoma kompaktna. Smer se konča rastežaj pod vrhom, sledi dričav sestop do vstopa v ferato, po kateri se spustiš na melišče pod steno. Povratek do koče se vleče (žeja je priganjala), mimogrede pa sva ugotovila, da je stena primerna tudi za popoldansko plezanje za tiste, ki jih rado zebe v roke.

V koči in v Tržiču sva poskrbela za nadomestitev elektrolitov in sklenila, da bo treba še kakšno splezat v tem koncu.

Na občnem zboru smo se dogovorili, da bo spomladanski ferajnovski tabor v Arcu. Glede na to, da je bil to prevladujoči predlog izmed vseh, se nas je tam zbralo začuda malo. Posadka v sestavi Tina, Čaro, Jao in Dani so prispeli že v petek, Matic in Neli z otroci, ter midva z Moniko pa v soboto za praznik. Midva sva si vožnjo do tja popestrila (dobrih 30km bližje, a uro dlje) z vožnjo čez Passo Sommo 1341m. Cesta je raj za motoriste in razglede.

Vreme prvi dan ni ravno najbolj služilo plezalskim zahtevam, a je bilo iz dneva v dan bolje, topleje. Različne plezarije v bližnji in malo manj bližnji okolici je toliko, da se vedno najde skala vremenu primerna. Zato smo prvi dan šli frikat, da se prstki malo skale navadijo. Vsak v svoje plezališče se ve, da ne bomo delali gužve drug drugemu.

Ko so z neba izginili oblaki in kaplje, smo se podali tudi v malo daljše smeri. Pretiravali po mojem mnenju nismo, je bil poudarek na večernih analizah v kampu. Poleg frikarije smo uspeli splezat:

Tina in Čaro : Porci com le ali 6b, 180m, Penelope 6b+, 190m Tina in Jao: Claudia 5c, 400m, Čaro in Daniel: Nikotina 6c+, 200m, Daniel in Jao : Spiderman 6c, 210m, Matic in Mare: Primi sogni 6a 180m, Neli in Mare: Orizzonti Dolomitici 5b, 270m, Aspettando Martino 5c, 135m, Jao in Matic: Katia Monte VII/VI, 400m.

Domov smo šli vsak po svoje, eni na šiht, drugi še v Zillertal, a imeli smo se fajn. Da bomo še šli verjetno ni treba posebej poudarjat, saj kdor ne gre, nima zgodbe.

Tečaj se je izvedel že pred dobrim tednom, a ni bilo časa in volje, da bi napisal o tem kaj več takrat. Prejšnjo nedeljo se nas navkljub dežju zbralo za mostom čez Pišnico 13 članov/ic, ki smo imeli voljo in željo še v praksi preizkusiti to, kar nam je Klemen odpredaval na ferajnu.

Najprej smo ponovili malo teorije o varnem gibanju v gorah v zimskih razmerah. Pogovorili smo se o primernosti opreme (sond in predvsem lopat), omenili Oceno nevarnosti 3×3 in Redukcijsko metodo, nato pa naredili prerez snežne odeje, narisali snežni profil in preizkusili njeno stabilnost. Povedali smo vse o različnih metodah preizkusov, izvedli pa Norveškega, CT in ECT . Pokazali smo tudi kako se pravilno lotimo odkopavanja zasutih.

Sledilo je iskanje žoln (oz. zasutih v plazu). Klemen nam je določal različne kombinacije zasutih; več njih, 2 blizu skupaj, ipd. Kdor je želel se je preizkusil v iskanju z analogno žolno in različnimi modeli digitalnih. Naredili smo tudi test občutka, ko s sondo zabodeš različne materiale.

Tečaj je bil zanimiv in poučen. Upam, da si je vsak udeleženec/ka zapomnil vsaj osnovne stvari, da bo postopke čim večkrat ponovil, a da jih ne bi nikoli zares potreboval.

Hvala Klemenu za kakovostno izveden tečaj in vsem ostalim za udeležbo.