Severna stran Karavank se zdi modra odločitev na vroč poletni dan, zato sem v nedeljo nahecal Metoda, da greva pogledat Košutnikov turn z avstrijske strani. Ugotovila sva, da bo skala mrzla, zato nisva hitela s preranim odhodom od doma. Koča pod Košuto je izhodišče, a naju je Google zavedel, da sva zjutraj prehitro zavila desno navkreber in si ogledala še vas na sosednjem hribu. Prijazna domačinka naju je usmerila na pravo pot, pa sva kmalu plačala cestnino v koči (4€). S parkirišča hrib zgleda bližje kot je, saj je na koncu potrebnega nekaj pretepanja z meliščem do pod stene, a v dobri uri si tam. Plezanja je vse sorte; navduši izpostavljena prečka na začetku, najtežji rastežaj je bil fizično in psihično utrujajoč (vsaj zame), ker so varovanja precej narazen (sva upoštevala nasvet in vzela s seboj nekaj prijateljev), sledi najlepši rastežaj konstantnega navpičnega plezanja, nato pa se smer počasi položi. Sledijo še še štirje lažji (a izpostavljeni in brez varovanja) rastežaji, ki jih je pametno združiti in prihraniti nekaj časa. Vsa varovališča so zgledno urejena, skala je večinoma kompaktna. Smer se konča rastežaj pod vrhom, sledi dričav sestop do vstopa v ferato, po kateri se spustiš na melišče pod steno. Povratek do koče se vleče (žeja je priganjala), mimogrede pa sva ugotovila, da je stena primerna tudi za popoldansko plezanje za tiste, ki jih rado zebe v roke.
V koči in v Tržiču sva poskrbela za nadomestitev elektrolitov in sklenila, da bo treba še kakšno splezat v tem koncu.
