Avtor: Marko

Če se ti na šihtu meša od pogledov na zasnežene hribe, je čas, da si najdeš zamenjavo in reskiraš dan dopusta. To sem storil jaz v sredo, poklical še upokojence, ki imajo čas in voljo, pa kakšnega, ki dela turnus in ima mogoče prosto.

Še malo v mraku smo parkirali pri CŠOD, parkirišče pa se je pričelo polnit, preden smo odšli navkreber. Na Stamarah je bilo že odjuženo, na prečnici proti Hrašenski pa je bilo pametno natakniti srenače. Na planino smo prišli ravno, ko jo je obsijalo sonce. Med čajčkanjem smo opazovali tiste, ki so pred planino odvili desno direktno na greben (ni jih bilo malo). Na Kamnitniku smo se odločili, da je na Vajnežu preveč gužve in krenili proti Malemu vrhu. Tam pa toplo, brez vetra,… Če nas puščavski pesek ne bi prikrajšal za razglede, bi bilo že kičasto.

Odsmučali smo do ovčarske bajte (smučarija fantastična), tam ponovno nataknili pse in se povzpeli nazaj na Kamnitnik. Spustili smo se skozi Medji dol, kjer je smučarija do gozda prav tako OK, skozi gozd pa kakor kdo. Včeraj se je smučalo do avta še brez sezuvanja, a za vikend zagotovo ne bo več tako.

Uživali: tisti, ki smo na sliki.

Se že nekaj časa ni nič napisalo, čeprav je bilo po hribih precej pretacanega. Zato sem se odločil, da to spremenim.

Kar se mene tiče, je takole: v soboto sva z Rafom odšla pod Kriško steno. Kdor hoče udobno parkirat pri 3. ovinku, mora biti tam kar zgodaj. Midva sva par ovinkov pretacala po asfaltu, a ni bilo hudega. Glede na vetrovno napoved je bilo začuda kar OK. “Brezveterje” je vztrajalo skoraj do izravnave pod steno, tam se je bilo fajn skriti za kakšen balvan med spravilom psov, a je vseeno nohtalo. Snega je precej, precej se je tudi že splazilo, tako da čisto vse flanke niso smučljive. A po desni strani gledano navzdol, se je našlo še dosti neporisanih koncev in prav fino se je kadilo skoraj do gozdne meje. Potem pa po grabnu do ceste in nazaj do avta. Med vračanjem sva še malo pogledala kakšen je led v Prednji glavi. Večinoma je vse zasneženo; v prvem raztežaju levega grabna je ledu kakih 5m. Ostalo je pod snegom.

V nedeljo se nas je kar nekaj odločilo da bo Trupejevo Poldne tisti vrh, na katerem bomo uživali. Sploh se nismo menili, a na koncu sem preštel dobrih 10 ferajnovcev, ki sem jih srečal nekje na poti na vrh, ali z vrha. Če ne bi bil gor, bi težko verjel, da je bilo na vrhu brezveterje, pa se nam kar ni mudilo v dolino. Gor smo šli ob potoku Jerman, v dolino smo odsmučali med Lepim vrhom in Macesnovim robom do lovske koče, kjer smo bili deležni še malo razkužila. Smučarija vseh sort, edino pretepanje s cesto ob Hladniku si ne zasluži kakšnih pohval. Tudi tu velja, da je za udobno parkiranje rana ura zlata ura. Zamudniki so v rdeči kuverti prejeli dopis redarstva, da naj bodo naslednjič zgodnejši 🙁

V nedeljo nas je Katarina peljala na Travnik. Glede na množično obleganost vseh popularnih hribov primeren cilj. Cel dan smo srečali dva planinca in čredo gamsov.  Tura je bila mišljena kot spoznavanje z novimi tečajniki/cami, a glede na “množično” udeležbo bi rekel, da se je večina ustrašila prelepega vremena, ali pa so šli v ljubljansko meglo na maraton. No, smo se pa z Nušo malo več pomenili.

Kakorkoli imeli smo se fajn, malo manj obljudeni primorski konci nikdar ne razočarajo. Z izjemno razglednega vrha so se kar ponujale ideje za naslednji pohod ali turno smuko. Edino dooolg sestop ni ravno kolenom prijazen, a smo v Bovcu na hidraciji seveda to že pozabili.

Sklep članov/ic AOja je bil, da tradicionalno jesensko Paklo podelamo pred krompirjevimi počitnicami. Zbrali smo se Tinca, Čaro, Nagel, Matevž, Rozi, Luka K., Ksenija, Metod, Matic in Neli z mladino, Maša iz Bohinja in jaz. Sabina s Srečko pa nam je čuvala apartmaje, ko nas ni bilo.

Plezanje kot po navadi. Nekateri smo napadli smeri, ki jih še nismo, spet drugi tiste, v katerih se dobro počutijo. Vsi smo se srečno vrnili, to pa je najvažnejše.

Večernega druženja ni potrebno komentirat, z gazdarico pa smo se dogovorili, da se spomladi spet vidimo (upam, da nas bo več).