Avtor: Marko

Kaj je lepšega, kot z dobro družbo splezat na lep, odmaknjen vrh martuljške skupine. Ker v teh koncih noben vrh ni blizu, smo temu primerno prilagodili zgodnjo uro odhoda. Zato smo bili že na prodiščih Za Akom, ko je sonce posijalo v prve vrhove pred nami. Dostop je res plezalcu neprijazen (doooolg), zato smo pri macesnih naredili prvo pavzo za zajtrk. Potem pa prečili pod severno ostenje Malega Oltarja. Pri iskanju najbolj pravega (najlažjega) dostopa do dobro vidne jame, kjer je vstop v smer Bučer-Kristan, smo imeli različna mnenja, zato smo se malo razpršili po steni. Glede na naloženost v spodnjem delu, je to kar pravi način, da si nismo metali kamenja na glavo. Ocena II med poplezavanjem na dostopu pa kakor za koga, oz. kakor kje. Če se potrudiš, se najde tudi kaj težjega. V jami se pripravimo na vzpon in žrebamo katera naveza bo prva krenila. Prvi rastežaj odplezamo še nenavezani, potem gre v prvi prečki malo bolj zares. Smer je dejansko taka, kot piše v Miheličevih Slovenskih stenah. Dobra skala, obilica stopov in grifov, orientacijsko lahka, dobre naravne možnosti varovanja, najde se tudi kakšen klin (kakor kdo), kakega pa smo tudi mi pustili (naslednje naveze naj naše iščejo po tleh). Pozna se višina in orientacija stene, zato je na čase malo zeblo v prste (nismo doplačali za talno gretje). A na vrhu nas je sonce ogrelo, da smo uživali v razgledih in malici. Sestop je zgodba zase, oz. kakor kdo razume opis sestopa, predvsem je pa še daaaaaljši od dostopa. Kakor se rado zgodi na ostrih skalah, se nam je štrik zataknil (samo) dvakrat, in je reševanje terjalo svoj časovni davek. Naredili smo malček več spustov po vrvi kot je navedeno v opisu, a na koncu smo v krnici pod Grlom pospravili vso opremo. Gregor je imel nočno, zato je stekel v dolino, Mark za njim, ostali pa sportski lagano. Analiza celodnevne (avan)ture je bila pri Ingotu in Kapljici, v sredini plezariji pa smo uživali Metod, Mark, Gregor, Nole in jaz.

O četrtkovem musklfibru pa kdaj drugič…

1 2 ►

V nedeljo smo šli malo uredit bivak. Hudega dela nismo imeli. Se opazi, da k temu bivaku hodijo gorniki, ki skrbijo za red. Bivak smo prezračili, pometli, sphali deke in se skrili pred padajočim kamenjem. Za letošnjo sezono je vse OK, kaj bo naredila zima, preverimo naslednje leto. Potrudili smo se Metod, Gašper, Nole in moja malenkost.

Z Metodom nama je ledna telovadba prejšnji teden pod Prisankom postala tako všeč, da sva v petek vzela dopust z namenom, da izkoristiva še nekaj nizkih temperatur, preden slapovi spremenijo agregatno stanje. In sva krenila na Jezersko.

Namen sva imela splezat Sinji slap (hvala Perotu za idejo), ki je primeren starosti in vplezanosti naveze. A je sredino sneženje botrovalo temu, da sva s pogledom uprtim v tla sledila edine petkove stopinje, ki so šle malček višje. Sinji je večinoma zasnežen in se ga ne vidi (razen zgornji strmejši del), torej se znajdeva en graben višje pod vstopom v Vikijevo svečo. Začetek je zgledal vzpodbuden, ker nisva bila prva, sva se umaknila na desno stran in se izognila padajočim ledenim projektilom izpod opreme predhodne naveze. S tem sva popestrila plezarijo, a saj vedno iščeva težave po nepotrebnem, mar ne? Po štirih rastežajih se znajdeva pod svečo, ki je zgledala težje od WI3. Na vrsti je bil Metod, ki se je odločil poizkusit (če sva že tu, a ne) po levi strani, gledano od spredaj navzgor, zborbal svečo (svaka čast) in na varovališču zvedel, da to baš ni Sinji. Včasih res ni dobro vedeti kakšna je prava ocena. Tudi meni ni preostalo drugega kot iti za njim, a ni šlo brez počitka. Z vrha sva se spustila do vstopa s tremi spusti in malo sprehoda vmes, varovališča so urejena.

Glede na stanje sveče po kateri je na notranji strani precej zamakalo, pa na napovedane temperature, menim, da je to to za letos. Tudi nad svečo je donelo precej votlo, ledu je zmanjkalo in se je praskalo bolj po mahu in skalah, nižje pa je bil na parih koncih led že precej zdrizast.

Seveda sva pri Kanonirju ugotovila, da sva v “tujih gorstvih” dobro izkoristila dopust. Pa hvala Martinu Žumru, ki si je med spustom vzel čas, pa naredil nekaj fotk – tiste z najbolj trpečim obrazom nisem objavil 😉

Ker bo sneg vztrajal še nekaj časa, led pa menda ne toliko, sva z Metodom izkoristila soboto za malo ledne telovadbe pred kosilom. Firbec me je matral kako je v skrajno levem slapu, kjer še nisem bil. No, pa tudi zaradi ne ravno zgodnje ure prihoda, so bile ostale “ledene flanke” že zasedene. V dveh rastežajih sva imela led, pa škripavec, pa skalo in napihanca. Potem zmanjka materiala za napredovanje, saj se v tretjem rastežaju samo udira v napihanca, ledu pa nikjer. Pa sva odabzajlala na Dovje do Danice na sončka.

Če le ne bo prevelike otoplitve, se bo dalo pikat še nekaj časa. Uživala Metod in Mare.

V nedeljo se nas je 16 članov/ic zapodilo proti Suhemu rušju na vajo v gibanju naveze v zimskih razmerah. 8 tečajnikov/ic se je preizkusilo v izdelavi sidrišča na cepin, varovanju na telo, zaustavljanju soplezalca/ke in spustu na 2 cepina. Michel in Mark sta pokazala izpitno vajo in izkopala še snežno kapljo za spust. Metod in Andraž sta poročala o stanju v grapah, pa se je po končani vaji 7 tečajnikov/ic v spremstvu Petra in Marka spopadlo še z Y grapo na Vrtačo (gor) in levo grapo (dol). Z Rafom sva se povzpela na sedlo med Palcem in Zelenjakom, nekateri pa so jo počasi mahnili proti Domu na Zelenici.

Preživeli prijeten dan: Božo, Pero, Raf, Metod, Andraž, Mark, Michel, Branka, Nina, Tina, Luka, Tomaž, Blaž, Davor, Tin in moja malenkost. Hvala vsem , ki ste se potrudili pri izvedbi.