Avtor: Marko

Moniko sem oni dan presenetil z vstopnico za koncert pevke, multi instrumentalistke Beth Hart v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji. Koncert na nedeljo in šiht v ponedeljek je terjal dodaten dan dopusta. Da bi vikend izkoristila čim bolj, pa sem pogledal, kaj je v tistem koncu še zanimivega. In najdem plezališče Peilstein, ki ponuja 445 opremljenih smeri, z bližnjema Thalhofergratom in Arnsteinom pa še dodatnih 540 smeri. Težavnosti so od 2 do 9+, dolžine do 40m, tudi balvani se najdejo. Torej dolgčas ne bi smelo biti nikomur. Zaradi dolžine smeri si sposodim 80m vrv, kar se je na koncu izkazalo malček mazohistično. Kot je v moji navadi, sem si premislil, pa odmislil frikarijo, ko sem na Bergsteignu našel nekaj skic, kjer so opisane kombinacije smeri, kjer se nabere dobrih 100m plezarije. Odločiva se za Zine Nord, 5, 100m. Vodniček seveda ostane v avtu, s skico pa tavava v sicer pravem sektorju, a ne najdeva vstopa za katerega bi bila 100%, da je pravi. Z redkimi izjemami smeri niso označene sploh, ali pa so napisi obledeli. Ko sem bil že na tem, da greva nazaj v Gasthof am Holzschlag (beri: v gostilno na pir), se odločiva, da nekaj bova pa že splezala, če sva se peljala tako daleč. Seveda sva zgrešila pravi steber, zato je obljubljena petica kmalu postala gladka in previsna. Sidrišč je povsod polno, zato se iz drugega rastežaja spustiva v naslednji steber, ki je obljubljal lažjo plezarijo (in bil pravi). Dva rastežaja lepe plezarije je zaključila precej gladka previsna “dvojka”, a je šlo (zvečer sva še enkrat pogledala v vodničku kje sva lutala in ugotovila, da je iz dobre dvojke nastala švoh šestka). Na vrhu sem se najdlje zadržal pri pospravljenju predolgega, predebelega, pretrdega in pretežkega štrika, je namreč močno pihalo in sva se hitro pobrala v dolino.

Plezališče je podobno našemu na Velikem vrhu nad Jezerskim (če odmisliš število smeri), kjer se prav tako smeri prepletajo, da se je težko odločit kaj/kje splezat. Ampak naslednjič bo že bolje.

Od Peilsteina do St. Pöltna je slabo uro vožnje, zato sva pohitela nazaj v kamp, potem pa na koncert. Le tega ne bom opisoval, lahko pa povem, da nama ni žal. Obojega – plezarije in enkratne muzike, pa še del Spodnje Avstrije sva si ogledala.

Prejšnji vikend se nas je ‘izbranih pet’ odpravilo proti Val Senalesu. Po približno 5 urah vožnje smo na parkirišču pojedli zajtrk in spakirali še zadnje stvari na ruzak, ter se z gondolo odpeljali na Grawand (3212m). Od tam smo posmučali nekaj višincev do podna smučišča, kjer smo se navezali za ledeniško navezo. Sledila je namreč hoja proti ledeniku Hochjochferner. S pomočjo GPS-a in nosa smo iskali najlažje prehode po ledeniku in jih z nekaj dodatnimi koraki tudi uspešno našli, do sedla Hauslabjoch. V pičlih treh minutah nas je kar pošteno prepihalo, medtem ko smo iskali najbolj optimalen prehod na drugo stran. Tu smo pospravili kože, pogledali mesto, kjer se našli znamenitega Ötzija in si zapeli pancarje na ‘ski’. Sledila je uživaška smučarija po nekaj centimetrih novozapadlega snega proti dolini, kjer se je naši poti pridružila pot iz Venta. Tu smo se šele nazaj ogreli in privoščili požirek čaja, ter kakšen griz frutabele, saj je sledil še zadnji vzpon proti Similaun Hütte na višini 3019m. V koči smo si privoščili pivce in pa fajn večerjo (no, bosta Branka in Nanika povedali, kakšen je krompir brez mesa), saj si je bilo potrebno napolniti baterije po približno 11km dolgi poti.

Veter, sonce in pa višina so nas pošteno izželi, tako da smo se v sobe pospravili kar hitro. Budilka ob 5h oziroma 6h je bila skoraj preslišana, saj je pogled skozi okno pravil, da ‘rajš bot še mal v bajti’. Zunaj je pihalo kot pri norcih, za popoldan pa je bila napoved še slabša. Soglasno smo se odločili, da bo Similaun počakal, tako da smo se po zajtrku obrnili nazaj proti izhodišču. Večna dilema je bila, ali smučamo v dolino in več hodimo nazaj v hrib, ali poskušamo držati višino in smučati bolj malo. Mislim, da smo izbrali nekaj vmes? Vreme nas je vmes celo za nekaj minut dražilo s soncem, tako da smo lahko naredili nekaj fotk z razgledom. Ko smo prišli nazaj na sedlo Hauslabjoch, smo se odločili, da poskusimo z vzponom na Finailspitze. Trem se nam je zdel sneg bolj primeren za peko kruha kot pa za hojo z derezami in cepini, tako da smo nekaj metrov pred vrhom raje obrnili, medtem ko sta Branka in Mark stisnila do vrha. Večkratno spreminjanje vremena in predvsem megla sta nam porajala misli, da bo smučarija lahko kar zahtevna, vendar smo imeli nekaj sreče, da se je skupina smučarjev odpravila po isti poti kot mi nazaj dol. Sledili smo njihovim špuram, ki pa so zaradi megle večkrat izginile. No pa difuza je dodala svoje, tako da smo vsi pokoristili bonus ‘padca’ (nekateri tudi večkrat). Po smučariji (če ji lahko tako rečem) smo zopet nataknili pse in se vzpeli nazaj do smučišča, po katerem smo vsak po svoje odsmučali nazaj do kombija. Ob pivcu, pici, šlapam na nogah in pa s pekočimi stegni smo bili soglasni, da se še kdaj vrnemo – pa da sončno kremo drugič uporabimo tudi med turo, ne samo na parkingu.

ps/tekst je Doroteja napisala.

Z Rafom sva v soboto šla na Raduho raziskat terene za smuko, v nedeljo pa sva se udeležila 60. spusta izpod Raduhe. Več si lahko preberete na: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=386

Prejšnji teden sva z Moniko obiskala jug Toskane. Odločila sva se, da tri dni bolj zgodaj kreneva na pot proti Civitavecchiji, ki je bil končni cilj. Do Benetk sva koristila avtocesto, od tam sva po magistralkah naredila ovinek in počasi napredovala proti San Marinu. Tam sva imela namen malček pofrikat na edini vzpetini (Monte Titano), ki je navrtana. Vreme nama je prekrižalo načrte, saj dva dneva nisva videla drugega kot sneg in rahlo rosenje iz megle. Titano bo počakal na kakšno drugo priložnost, sva sklenila in se odpeljala proti Saturniji. To so toplice, ki so na poti iz San Marina proti polotoku Monte Argentario. Vožnja do tja je po toskanskih cestah kar zanimiva. V mislih imam predvsem ceste, ki so praviloma ozke, ovinkaste, cestarji pa so se po mojem vzdrževanja učili na Kejžarjevi na Jesenicah (ponekod so udarne jame še globje). Nič kaj bolje ni niti na določenih odsekih dvopasovnih hitrih cest. Preizkušeno se s kombijem da tudi malček poskočiti, včasih sem imel občutek, da sem skiper na jadrnici, ne pa šofer kombija. V Saturniji sva izkoristila cenovno ugodno kopanje (beri: brezplačno) ob izviru termalne vode, prespala, zjutraj pa se odpeljala mimo Orbetella poiskat vstop v smer Spigolo delle Canne d’organe, IV+/III, 165m. Hrib Argentario je s 635m po mojem naj južnejši del Toskane, ki je plezalno še zanimiv. V njem je navrtanih še nekaj smeri težavnosti do 6a in nekaj frikarije, katere težavnost pa nisem ugotavljal. Vse skupaj je obrnjeno na jug, torej je poleti potrebno najti kakšen drug način rekreacije, plezarijo zastaviti popoldan, ali biti nazaj v senci do 10h. S parkirišča je potrebno stopiti na edino izsekano pot skozi gosto grmičevje ravno tam, ker je tabla, da je zemljišče privatno in dostop strogo prepovedan. Raz, ki sva ga plezala, je v spodnjih treh raztežajih še navrtan, kasneje pa se najdejo samo še sidrišča. Zato je iz kakšne trojke nastala štirica, a plezarijo lahko ocenim kot ne težko, skalo pa pakleniško. Na vrhu sva seveda najprej zgrešila sestop; zavedli so naju gradbeni podvigi divjih svinj, se zato vrnila nazaj do spregledanega možica in sestopila po poti, ki jo je tvorec tamkajšnje plezarije opremil z vrvmi, ker je vmes nekaj strmih skalnih skokov.

Preživela sva prijeten dan, s primernimi marčevskimi temperaturami. Kdor bi šel na ta konec za dalj časa predvsem zaradi plezarije, zna biti razočaran. V dveh, treh dneh se spleza vse kar je na voljo, potem se je treba do najbližje plezarije peljati več kot 100km. Težava zna biti tudi spanje, saj so v začetku marca vsi kampi zaprti. Res pa je, da apartmajev nisva preverjala, saj sva računala na kakšno parkirišče za kamperje, ki pa so tudi bili zaprti. Pozno popoldan sva se zato odpeljala proti Civitavecchiji. Tamkajšnje prigode pa so za kakšno drugo rubriko…