Avtor: Marko

Ker bo sneg vztrajal še nekaj časa, led pa menda ne toliko, sva z Metodom izkoristila soboto za malo ledne telovadbe pred kosilom. Firbec me je matral kako je v skrajno levem slapu, kjer še nisem bil. No, pa tudi zaradi ne ravno zgodnje ure prihoda, so bile ostale “ledene flanke” že zasedene. V dveh rastežajih sva imela led, pa škripavec, pa skalo in napihanca. Potem zmanjka materiala za napredovanje, saj se v tretjem rastežaju samo udira v napihanca, ledu pa nikjer. Pa sva odabzajlala na Dovje do Danice na sončka.

Če le ne bo prevelike otoplitve, se bo dalo pikat še nekaj časa. Uživala Metod in Mare.

V nedeljo se nas je 16 članov/ic zapodilo proti Suhemu rušju na vajo v gibanju naveze v zimskih razmerah. 8 tečajnikov/ic se je preizkusilo v izdelavi sidrišča na cepin, varovanju na telo, zaustavljanju soplezalca/ke in spustu na 2 cepina. Michel in Mark sta pokazala izpitno vajo in izkopala še snežno kapljo za spust. Metod in Andraž sta poročala o stanju v grapah, pa se je po končani vaji 7 tečajnikov/ic v spremstvu Petra in Marka spopadlo še z Y grapo na Vrtačo (gor) in levo grapo (dol). Z Rafom sva se povzpela na sedlo med Palcem in Zelenjakom, nekateri pa so jo počasi mahnili proti Domu na Zelenici.

Preživeli prijeten dan: Božo, Pero, Raf, Metod, Andraž, Mark, Michel, Branka, Nina, Tina, Luka, Tomaž, Blaž, Davor, Tin in moja malenkost. Hvala vsem , ki ste se potrudili pri izvedbi.

V soboto je bilo pred napovedanim poslabšanjem potrebno v kosti akumulirati še malo toplote. Stena Breitwand na vzhodni strani Milštatskega jezera, je ravno pravšnja za to. Malček sonca skozi oblake je bilo zadosti, da ni zeblo.

Detajl smeri v kaminu ni ravno za nas, ki radi sedemo za polno mizo, a se z nahrbtnikom med nogami tudi da. Smer je sicer prašna in kosmata, ravno ko se tega navadiš, je je pa konec. Trikrat se križa s ferato, ki je v isti steni, pa se lahko na ta način tudi izogneš kakšnemu rastežaju, ki ti ne bi bil všeč. Kakorkoli, mi smo jo spedenali v celoti, domov gredoč pa smo pri Danici ugotovili, da sploh ni bilo tako slabo.

Sobotnim sončnim žarkom smo se nastavljali Metod, Miha, Noel in moja malenkost.

Kot po navadi, mora prispevek, poročilo,… nekdo napisati. Nekaterim je to v zabavo, spet drugim muka. Zato je tokrat čast doletela Tino, njen tekst sem prilepil spodaj, pa še v poročilo KA bo šel. Tina hvala, vam pa veselo branje.

V koncu julija smo se z Alpinističnim odsekom Jesenice odpravili na tabor v Dolomite. S seboj smo, da ni bilo preveč moške družbe in bolj okusna ter raznovrstna prehrana, vzeli še članici AO Jezersko in AO Kranj. Kasneje so se pridružili še trije člani AO Radovljica.

Nastanjeni smo bili v kampu Sass Dlacia, saj se nam je glede na pretekle izkušnje zdel najboljše izhodišče za plezalne podvige. V soboto smo po plohi postavljali bazo in ob pivu načrtovali katero smer gremo splezati, saj smo glede na slabo napoved, nedeljo želeli kar najbolje izkoristiti. Izbrali smo smer Alvera, ki je postregla z lepo plezarijo, solidno skalo in ravno pravšnjo dolžino, da nas je ploha ujela šele na vrhu. Naslednji dan je bila napoved klavrna, zato smo se podali raziskovati okolico in se sprehodili do jezera Sorapiss, kjer nas je kar pošteno napral dež, no vsaj razgled je bil lep. V torek smo se odločili, glede na napoved, da plezamo v Cinque Torri. Jao in Nastja sta zaradi gneče opustila prvotne plane in izbrala drugo smer, jaz in Čaro pa obračala v dveh smereh, saj meni plezanje v dežju ni bilo niti malo všeč. Zvečer se nam je pridružil še novopečeni mlajši pripravnik Filip, tako da smo se naslednji dan odpravili na Paso Sella in si glede na premočeno skalo izbrali 2 bolj suhi smeri. Dan je bil prijeten, plezali smo v dveh navezah in uživali, bili pa smo malo razočarani nad tem, da je bilo plezanja hitro konec. Zvečer sta se pridružila še Lidija in Gaj, ki sta prišla v Dolomite prvič, upoštevajoč naše napotke, sta naslednji dan splezala enaki smeri na Paso Sella. V sredo smo se ločili na ženski in moški del, da pridemo dekleta na svoj račun z čvekanjem in fantje počijejo ušesa. Z Nastjo sva si izbrali smer v Tofani di Roses, ki je bila zame ena najlepših alpinističnih smeri do sedaj. Temu je doprinesla kompaktna skala, dolgi in konstantni raztežaji, izpostavljenost in čudoviti razgledi. Jao in Čaro sta se lotila malo večje težavnosti na južni steni Piz Ciavazes. Lidija in Gaj sta uživala v steni Col de Boisa. Ta dan sta prispela še Matic in Matevž, ki sta plezala kar konkretno smer težavnosti VIII v steni nad jezerom Lagazou. Prijetno utrujeni smo večer preživeli ob pivu in prijetnih debatah v kampu. Naslednji dan so se nam pridružili še naš načelnik Marko z boljšo polovico, Neli s podmladkom, ter Doroteja in Nina z radovljiško posadko. Le ti so se na poti ustavili v Missurini in se podali v skalo. Na ta dan smo bili že malo utrujeni, zato smo si izbrali bližjo varianto in se odpravili na Falzarego. Marko, Monika in Filip so plezali v Falzaregu, Lidija, Gaj, Nastja, Čaro in jaz pa v Col de Boise. Neli in Matevž sta se odpravila v drugi konec in prav tako uživala v lepem vremenu. Kasneje nam je pošteno zagodlo vreme in neugodna napoved, tako da se je večina odpravila domov. Nekateri v Arco, jaz in Čaro pa sva optimistično ostala in vztrajala pri tem, da ne more biti tako slabo, saj sva imela plan ostati še en teden. Tako sva v soboto hodila naokrog v dežju, v nedeljo pa se prav tako v velikem nalivu, odpravila na uprizoritev bitke iz prve svetovne vojne na Cinque Torri. Ker je pošteno deževalo bitke niso uprizorili, sva pa dobila nove vojaške prijatelje, ki so naju podkrepili z ogromno informacijami, domačim vinom in žganjem, tako da nama je bilo na koncu kar toplo. Tabor je bil kljub slabemu vremenu in vsakodnevnemu dežju uspešen, saj smo pridobili ogromno novih spominov, kilometrine, lepe razglede in nove plezalne naveze.  Škoda samo, da nismo imeli več priložnosti, da v steni pustimo kakšnega jeseničana. 

Evo, na koncu bom pa še kopiral iz poročila KA kdo, s kom, kaj, kdaj, kje,… je splezal/a. Informacije so take, kot sem jih prejel, če kaj manjka, bom dodal, če bom opozorjen in bom dobil podatke. Vsekakor pa se že veselim predloga (in izvedbe) za jesenski tabor – kam gremo?

1 2 ►

29.7. Matic Košir, Matevž Jeršin - Cima Scotoni, Lacedelli-Ghedina VIII-/VI 600m, Matevž prosto, Matic A0, 7h

30.7. Neli Košir, Matevž Jeršin, prvi stolp Selle, Delenda Carthago 6b 200m, 3h

29.7. Doroteja Brgant, Nik Hlade, Nina Bitežnik - Diedro Mozzorana IV, 120m, 2h

30.7. Doroteja Brgant, Urban Žemlja, Nina Bitežnik - Via del Buco Bossa Variant IV, 240m, 4h

25.7. Tina Čorić, Luka Korbar – Col de Bois, Alvera V+ 420m, 3,5h

28.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 2h

29.7. Tina Čorić,, Nastja Jošt - Tofana di Roses, Southeast Arete V+ 490m, 4h

30.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Col de Boise, Vin en Coluisse V+ 300m, 3h

28.7. Peter Sodja, Jasna Durić, Filip Kuntu - Prima Torre del Sella, Via Steger IV+, 180m, 3h

30.7. Marko Štojs, Filip Kuntu, Monika Štojs - Torre Piccola di Falzarego, Via Normale IV- 130m, 2,5h

28.7. Luka Korbar, Peter Sodja - South face Piz Ciavazes, Via Irma, 340m VII-, 5h 

25.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Col de Bos, Alvera V+, 340m, 2.5h

27.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Cinque Torre, Via Ignacio Dibona, IV+, 120m, 1.5h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 3h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Via Steger IV+ 160m, 2h

30.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Col de Boise, Spigolo alpini IV, 330m, 4h

31.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik – Sass de Stria, Arete IV+, 210m, 3h

30.7. Peter Sodja, Jasna Durić - Hexenstein, Sud Kante, 180m, IV+, 2h

Ko sva z Metodom lani tam plezala Jenyino poč, je padla ideja, da greva splezat še Severni raz, ki poteka levo od poči (gledano navzgor). Skala na severni strani hriba je namreč presenetljivo dobra.

Tokrat sta se nama pridružili še Nanika in Doroteja. Za spremembo smo tokrat šli čez Dolge njive gor, po ferati dol na vstop, po smeri navzgor in spet nazaj na Dolge njive na analizo.

Smer je lepa, orientacijsko nezahtevna, v desetih rastežajih pa pripelje na vrh zraven križa. Lažji rastežaji so varovani praviloma bolj narazen, a tam kjer je potrebno, se vedno kaj najde. Tudi za kakšno oceno se jih da popestriti, če si kreativen (ali pa neroden). Je pametno upoštevati navodila in varovati tam, kjer je predvideno. Pri združevanju rastežajev namreč hitro ostaneš brez hlač oz. pasu. Vroče nam ni bilo, zeblo nas pa tudi ni v smeri.

Je v tem koncu še kakšna lepa smer, zato nismo šli zadnjič. Najverjetneje pa se bom naslednjič odločil za dostop iz avstrijske strani.

1 2 ►