Avtor: Marko

V soboto sva z Mihom krenila v Bavarsko. Strinjal bi se z Miheličem, da postreže z dobrimi stojišči in veliko naklonino, kar pa ponekod ne velja za izvrstno skalo. Čas naju je za prvič malo prehitel ( naslednjič bo zagotovo šlo hitreje ), ker sva se na vstopu in izstopu malo iskala, zato sva z Nemškega turnca krenila po Zlatorogovih policah v Slovensko in po njej navzdol. Mogoče je k tej odločitvi prispevala tudi moja želja, da v Steni splezam še kaj slovenskega in ne samo nemške smeri. Smeri sva sledila vseskozi kot veleva opis razen zadnjih dveh rastežajev, kjer naju je lepa polica prehitro zmamila v levo, a sva se po kaminu navzgor vrnila na pravo. Od tu naprej nama je bilo vse jasno.

Kaj je po končani turi lepšega kot slišati natakarico, ki vpraša: “sta kej žejna fanta?” in prinese nekaj za hlajenje razbolelih prstov 🙂

V nedeljo smo Metod, Sašo, Miha in jaz izkoristili lepo vremensko napoved in splezali smer, ki so jo prvi obdelali Nemci. “Jan in njegov cimer” pa sta pogruntala varianto kako se iz nje pride ven preden postane Dolga Nemška.

Hvala Manci, ki nam je s svojim prispevkom dala malček nasvetov kako si plezanje olajšati. Nismo pa bili hvaležni vojski pred nami, ki nam je nad glave prožila granate in šrapnele. No, za kakšen nepredviden izstrelek smo poskrbeli tudi sami, a se je več ali manj srečno izšlo.

Če povzamem je to lepa smer, ki nudi vsakega malo. Plezanje v platah, pa kaminih, malček previsa, previdno tipanje naloženega, sprehod po šodru, sončenje, pa še kaj bi se našlo. Naslednjič bi rad videl še kako zgleda dodatek, ki pripelje na Kugyjevo polico.

V Vratih smo pri obvezni hidraciji in lizanju ran bili soglasni, da smo preživeli lep dan. Število idej za naslednjo turo pa je raslo premo sorazmerno času oskrbe prijazne natakarice v Aljaževem domu.

V soboto sva z Janezom krenila v Kaminsko smer v Celovški špici. Dostopa in sestopa se nabere za približno slabe 3 ure, a je pot z izjemo melišča pod smerjo zelo lepa.

Smer poteka večinoma po kaminih, zaključi pa se na grebenu od koder je do vrha še 15 minut hoje. Z izjemo prečnice v 2. raztežaju kjer leži nevarna skala, ki lahko pade na varujočega, je plezanje užitek. Do drugega varovališča je sicer možen obvoz po desni, ki ga je izbrala naveza pred nama. Verjetno bi ga tudi midva, če bi vedela kako je naloženo. Seveda je potrebna previdnost, ker je dosti oprimkov takih, ki se jih ne smeš dotakniti. Varovanje je s svedrovci, ki jih je ponekod celo preveč, jebic in frendov tako nisva potrebovala ( v vodničku so priporočeni ).

Za sestop sva izbrala pot, ki se spusti na sedlo pri Svačici in potem čez melišča na cesto pa malo po gozdni poti do parkirišča. Možen je še sestop proti zahodu, a ta naj ostane za prihodnjič. Bilo je lepo.

Štefan, Miha, Gorazd in jaz smo se v nedeljo odpravili na Visoki Rokav. Za vse je bil to prvi vzpon na to goro. Zjutraj smo se odpravili malček prepozno zato nas je sonce že žgalo na poti čez Brinje, ki smo si jo izbrali za vzpon. Na sedlu ob Šplevti nam je vrhove zakrivala oblačnost, a napoved je obetala lepo vreme. Med vzponom skozi ozebnik je letelo kamenje, ker se je ena skupina ravno spuščala z vrha. A ko smo bili sami na istem mestu smo videli, da drugače enostavno ne gre. Na vrhu ozebnika kratke priprave nato pa še vzpon na vrh. Vreme se je zjasnilo, zato so bili razgledi enkratni. Videli smo tudi, da je v “Rajcovem bufetu” obisk. Po fotkanju sledi previden spust na sedlo, od koder sta se Gorazd in Štefan odpravila še na S. Rokav. Midva z Mihom pa na dvojko ležat ( tu vse OK ). Sledilo je še poskakovanje po melišču čez Prag, malo hidracije pri studencu in spust do avta. Prva analiza v Mojstrani in druga pri Firerju sta soglasno pokazali, da smo preživeli čudovit dan v dobri družbi, in da bo potrebno kaj podobnega ponoviti čim prej.

Danes sem na Mojstrovko krenil v smeri NŠG ( tam je Majda obrnila ), nato pa z grebena levo direktno navzgor. Prva grapa mi ni dišala, ker je bilo precej spihano ( tudi ledeno ), zato sem se namenil bolj desno. Ne vem, če je to ta, ki jo je pred približno 2 tedni smučal Benjamin ( Pozabljena smer ), ampak sledi štamfanja so bile vidne. Na vrhu je bilo treba sesti, da me veter ni prekucnil.

Smučal sem v Drevesnico, kjer se smučarija zaključi v ruševju. Nato pa peš na cesto kjer sem počakal na taksi, ki je peljal do Erjavčeve na hidracijo.

Pred nekaj dnevi sem napisal, da bo snega še za nekaj časa, a se smučarija od avta do avta na Vršiču na žalost zaključuje.