Avtor: Marko

S Petrom S. sva se šla v Tamar ogrevat za ledni tečaj ;-). Pod slapovi sva bila ob 8h, a je bilo že vse zasedeno. Ker sva imela občutek, da bova tam najhitreje na vrsti sva šla v najbolj levega – Svečo. Vstopa sva se lotila po levi, ker je na desni strani že bila ena naveza. Ker nisva vedela kje je sidrišče, sva prvi rastežaj skrajšala in nato potegnila še 10m do sidrišča. Zadnjo svečo pa napadla preveč z desne in si nehote malček popestrila plezarijo. Z abzajlom ni bilo nič, ker so bile spodaj med tem časom že 3 naveze, pa sva jo ubrala po desni grapi navzgor do sestopa in nazaj po opremo. Ko sva odhajala so bile v vsakem slapu po 3 naveze in še kup čakajočih; skratka gužva.

A dan je bil izkoriščen kot je treba.

Danes sem krenil pogledat kakšna je smuka pod Kriško steno. Cesta na Vršič je splužena do parkirišča nad 2. ovinkom. Zjutraj je bil sicer mraz, a je bil veter kar znosen vse dokler nisem prišel iz gozda. Nato se je vse bolj krepil, in ko sem prišel na ramo pod M. Razorjem sem na pribl. 1750nm obrnil. Veter je nosil sneg s tako silo, da se brez smučarskih očal ni kaj dosti videlo. Pa še dohitel sem Nemca pred mano, ki sta vlekla špuro – gazit celca ni bilo v današnjem programu.

Snega je sicer dovolj, a ga je ponekod v gornjem delu odpihnilo zato se naleti tudi na kakšno “mino”. Nižje 30-40cm pršiča, smuka pa super.

V nedeljo smo Gorazd, Laci, Miha, Štefan in jaz izkoristili dobro vremensko napoved za vzpon na Dolkovo špico po JV razu. V opisu piše, da je to tura, ki spada med šodrovske klasike in nikakor ne sme manjkati na meniju pravih šodrovcev. Z opisom se popolnoma strinjam. Čudovita tura v kateri je vsakega po malem. Šodra, skal, trav in snega, a če jo popestri še Jan Železný z izbranim metom palice res ne manjka nič.

Gor in dol gredoč smo še pogledali v Bivak IV. Tam je nekaj dni bivala skupina, ki je ob našem prihodu ob opremi pustila dvo in štirinožni čuvajki. Upam, da bodo plastenke in nekaj opreme, ki je tam ležala našle pot v dolino.

Naj na koncu poudarim, da smo preživeli čudovit dan? Ma ne, ni potrebe 🙂

“Penjačice i penjači” Katarina, Lidija, Majda, Božo, Mare in Rok smo bili na taboru Glavno da se klajmba v Biokovem.

Splezali smo: Lidija in Božo v M. Borovcu klasiko Direktni smjer V. težavnostne stopnje, Dalmatinski san 6a+ v steni Bukovca in Sjećaš li se Dolly Bell 6a+ v grebenu Crna draga v Drašnicah, Katarina in Rok sta splezala Lepo deklico (spodaj sicer neko levo varianto), Superpanoramico 6a in La schiena della balena 6a vse v M. Borovcu, Majda in jaz pa Superpanoramico 6a in Lepo deklico V+ v M. Borovcu in Perlo Adriatiko 6a v grebenu Crna draga v Drašnicah.

Skrajšani komentarji smeri so: Direktni smjer – v zgornjem delu sta bila zanimiva širok in lep kamin ter izpostavljena plošča. V smeri so trije klini, če jim lahko tako rečemo,se pa da veliko varovat z zatiči in frendi, zato smer toplo priporočava. Dalmatinski san – kljub temu, da nekateri plezalci pravijo, da je previsoko ocenjena, se s tem le delno strinjam. Mogoče res ni trda 6b, je pa smer dolga, z več zahtevnimi gibi. Meni osebno, pa nisem edini, ki tako meni, je bil najtežji zadnji raztežaj 6a+. Ko misliš, da je že vse hujše za teboj, ugotoviš, da težavnost ne popušča vse do varovališča. Sjećaš li se Dolly Bell – drugi raztežaj je ena sama podrtija, sredi katere je le en kvaliteten svedrovec. Vse ostalo varovanje, kar ti ga uspe postavit tudi ni zanesljivo. Poleg tega plezaš po luskah naslonjenih v gnilo skalo. V drugem delu smeri te čaka detajl 6a+, kjer je skala zopet zelo slaba. Ko se skobacaš čez previs, vse kar lahko držiš je zopet neka gnila luska. Skratka, smer je nevarna in jo resnično odsvetujem za plezanje. Lijepa djevojka – v smeri so skupaj 4 klini a se da varovati s frendi in priročno zelenjavo. Najtežja rastežaja ne popuščata do stojišča, skica pa je zelo revna. A je skala večinoma dobra. Superpanoramica nudi lepo plezanje a je ocena 6a samo v enem detajlu na začetku. Smer je zgledno navrtana. Enako velja za La schieno della baleno s pripombo, da jo je težje najti, ker ni bilo pametnega opisa dostopa. Perla Adriatika si zasluži precej podoben opis kot 1. del smeri Sjećaš li se Dolly Bell. Najtežji rastežaj ima na srečo dobro skalo, ostalo pa tako tako. Nisva podaljšala v Dolly ampak v treh spustih prišla na melišče ( lahko bi bil kakšen več ali manj odvisno od dolžine vrvi in katero drevo si izbereš ).

Pohvala organizatorjem za postrežbo ( posebno roštilj nas je navdušil ), predavanje pa smo na žalost zamudili. Družba prijetna in zgovorna, končni vtis pa kar kliče po ponovni udeležbi. Edina težava, da ni bilo večje udeležbe je mogoče oddaljenost, a za užitke je treba tudi malček potrpeti.