Avtor: Marko

Vreme na Similaunu ni obetalo, pa smo se odločili, da izkoristimo rezervirani dopust (nekateri) in gremo v Grazer Bergland. Kar se vremena tiče, smo se odločili pravilno, glede izbrane plezarije pa tudi. Zaradi malenkostnih težav na poti, sva bila Peter R. in jaz tam v petek opoldan; ravno pravi čas, da sva splezala Serengetija v Rote Wandu. Zvečer so prišli še Maja, Raf, Neli in Matic. Namestili smo se pri Hubertu, kot po navadi.

V soboto in nedeljo smo splezali še Wigel Wogel in Slangengrube (Maja, Raf), Brunntalpfeiler in Feuervogel (Neli, Matic), Brunntalpfeiler in Michelangelo (Peter, Mare).

Največ debate je bilo o preduhu v 2. rastežaju Brunntalpfeilerja, kjer smo trebušasti, ritasti in curasti imeli nemalo težav splaziti se skozi. A je šlo in to do vrha. Zanimiv je tudi sestop. V škrbini kjer je predviden spust (možic), na nasprotni strani najdeš potko, ki vodi do precej novih verig s katerimi je zavarovan spust v sotesko Bärenschützklamm. Po soteski vodijo leseni mostički s skupno 2900 stopnicami. Mostički so precej ozki, zato je zaradi težav pri srečevanju urejen krožni promet, česar pa mi nismo vedeli. In smo krenili v napačni smeri, ter se čudili namrščenim pogledom nasproti hodečih 😉

Kdor si bo šel ogledat jamo Drahenhole, pa naj le vzame čelko s seboj.

Imeli smo lep podaljšan vikend, še se vrnemo.

Ta vikend je bilo vreme v Julijcih tako, da je bilo težko pogruntati kam in kdaj iti, pa ostati suh. Tudi nama z Daretom v nedeljo ni uspelo. A, če na stvar gledaš s pozitivne strani, imava oprano vso opremo in to brezplačno :-). Če bi nevihta počakala 20 min, bi šla suha na pivo, tako pa sva šla premočena domov :-(.

V detajlu smeri ni panike, jaz sem ga zlezel bolj po levi, Dare pa po desni. Edino stojišče (in tudi naslednje) je pa malo nelogično. Če bi oba prestavili 3m višje bi bilo precej bolj udobno, vrvi pa je še več kot dovolj. Naslednji trije raztežaji niso omembe vredni. Za spust so stojišča opremljena. Z dvojno vrvjo se pride naravnost do nahrbtnika v dveh spustih. Priporočam.

Za vikend so se plani nepričakovano nekajkrat spremenili, zato sva na koncu z Mihom v nedeljo krenila v Smer po zajedi. Ena naveza pred nama, pa ena zadaj; ni nam bilo dolgčas. Miha jo je plezal pred dolgimi leti (tako pravi), jaz pa prvič. Meni je bila všeč; smer logična, skala dobra, najde se precej klinov, je pa dobro imeti še kakega prijatelja za pasom. Pleza se celo smer in sem bil kar utrujen, zato sva načrt, da greva še eno splezat, spremenila v Smer proti Erjavčevi. Se ve zakaj, a ne :-)?

Včeraj sva z Daretom šla pogledat kako zgleda ta smer. Ker je obrnjena na jug, sva menila, da bo včerajšnje oblačno vreme primerno. A naju je oba zeblo, ker je pihalo in je bila skala mrzla, pa še vmes naju je presenetilo par kapelj dežja.

Za nedeljsko dopoldansko telovadbo je bilo kar OK. Obema se ocene po rastežajih zdijo malo čudne. Prva dva rastežaja sta ocenjena premalo, zadnja dva pa preveč (no, kakor za koga).

Zapora ceste zaradi Medvedjeva naju ni pustila prezgodaj domov, pa sva na sprostitev prometa počakala v Erjavčevi koči. Slik ni, ker megla ni ravno najboljše vreme za deljenje čudovitih razgledov. Bodo pa naslednjič, ko bo vreme boljše in skala toplejša.

Danes sva z Božotom plezala Vodnjak Želja. Božo je smer plezal že prejšnji teden in je v navdušenju nad dobro skalo okužil še mene. Pa sva šla.

Smer res ne razočara, ker se pleza od vstopa do vrha. Ima kar nekaj detaljev, v najtežjem (začetek četrtega rastežaja) sva imela čast opazovati Marka Prezlja kako se je lotil previsa z mokro poko na desni strani. Za njega ne vem, ampak meni je lesena zagozda ki je ravno na pravem mestu pomenila rešitev iz težav. Zadnja dva rastežaja sicer malček pokvarita vtis o kompaknosti skale, a na vrhu se vedno spomniš samo lepega. Primerno ohlajen pirček po sestopu je bil samo nadgradnja lepega dneva.