Avtor: Marko

V soboto popoldan smo Majda, Sandra, Metod in jaz krenili proti Triglavu z namenom, da na njem pričakamo sončni vzhod. Startali smo iz Krme, do koder je cesta ledena, a prevozna. Malček pred Kredarico nas je ujela tema, a je polna luna poskrbela, da čelke niso bile potrebne. Po večerji smo se dokaj hitro (kakor za koga) pobrali spat. Ogrevanje v sobah “šteka”, zato je topla spalka obvezna, poleg mraza pa nam spati ni dalo glasno tuljenje vetra okrog bajte (in smrčanja). Predvideno uro vstajanja je Sandrina budilka sabotirala (hote?), a smo še vedno vstali pravočasno, da nas vzhod ni prehitel. Edino Majda je med tuljenjem vetra in toploto, ki se je med tem nabrala v spalki, izbrala slednjo. Pravi, da bosta tako vrh, kot luna počakala. Gaz na vrh je dobra, snega malo, tako da vse pletenice gledajo ven. Po dobri uri poplezavanja pa smo ga dočakali – vzhod namreč. Smola je bila ta, da je na zahodu bila nizka oblačnost, zato se je luna skrila. Je pa sonce na to oblačnost vrglo senco piramide Triglava; mogoče še lepše za videti. Ker je bilo še vedno precej vetrovno, smo se pobrali nazaj na Kredarico na zasluženi zajtrk. Po njem pa v dolino. Da nismo bili doma že pred kosilom, smo v Gorjah še naredili kratko analizo – nihče ni imel nobenih pritožb 🙂

ps/ Hvala še Franciju Pogačarju, ki nas je na vrhu počastil z nekaj fotografijami.

1 2 ►

V petek sva z Matijo krenila v NŠG. Plan je bil sicer drugačen, a se je izteklo tako, da naju je najprej zvabilo eno stojišče, ki sva ga videla od spodaj. Pa se je plezanje zaustavilo v drugem rastežaju v enem podrtem previsnem kaminu, kjer ni bilo varno nadaljevati.

In sva napadla sosednjo zajedo na levi. Prvi rastežaj lepa plezarija, dokler ne prideš do podrte luknje v strop katere je nabito stojišče. Iz te luknje sledi detajl smeri; za Matijo VII+ ker je potegnil prosto, zame VI-A0, ker sem se vlekel za njim. Za detaljlom spet lepa plezarija (tudi podrta) do vrha. V smeri je bilo eno stojišče, dva klina in ena lesena kajla v detajlu. Spustila sva se po Vidovi smeri.

Da sva plezala Deževno smer sva ugotovila kasneje, zato prvotni plan ostaja za naslednjič. Kakor vremenska napoved kaže, bo to naslednje leto. Slika je samo ena iz podrtega kamina kjer sva obrnila, nato sem imel preveč opravka s samim seboj, pa mi kakšna fotka ni prišla na misel. Pa naslednjič.

Z Daretom sva se s Čehi dogovorila, da nesejo najino porcijo smeti z Bivaka IV, pa sva bila zato frej. In sva šla splezat Krvavo smer. Kar se tiče sonca, je bila smer dobra izbira, ne velja pa to za veter. Zaradi močnih sunkov burje sva smer na izpostavljenih grebenih malo prilagodila, drugače ne bi bilo varno. Je pa burja očitno odgnala vse modrase, saj nisva srečala nobenega. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

V sredo smo posadka v sestavi Lidija, Katarina, Metod, Rok, Božo in Mare šli v Makarsko na letošnji tabor Glavno da se klajmba. Večerno dogajanje je bilo sicer v Brelah, kjer so organizatorji poleg žurke organizirali tudi predavanje Borislava Aleraja- Akca – legendarnega Velebitaša s katerim smo imeli čast po predavanju malo podebatirati. Predstavil je dobrih 20 let plezanja v Velikem Kozjaku, kjer so s prijatelji l. 1994 našli nedotaknjene stene. Vsako leto so dodali nekaj prvenstvenih smeri. Večino smeri so splezali brez vrtanja, kline izbili, zato je zaželjeno, da stene ostanejo take kot so bile. Za naslednje leto pripravlja izdajo plezalnega vodnika. Dal je kar nekaj idej za plezalni tabor, ki ga bomo mogoče v prihodnosti izvedli. Sobotna žurka je zaradi slabe napovedi odpadla. Mi pa smo namesto plezanja deževen dan izkoristili za gobarjenje v Parku prirode Biokovo.

V četrtek in petek nam je vreme služilo in smo splezali: Lidija in Božo – Psiho blok 6a 200m, Ciciban 6a+ 240m, Bodri morning 5b 100m, Katarina in Rok – Giardino botanico 6a+ 155m, Bodri Morning 5b 100m, Duhovi Biokova 6a 150m, Metod in Mare – Bodri Morning 5b 100m, Moon stalker 6a+ 100m, La Schiena della Balena 6a 150m.

Ne glede na to, da smo lahko izkoristili samo dva plezalna dneva, se bomo naslednje leto spet vrnili. Biokovo nam je vsem všeč, kaj naj rečem drugega.

V nedeljo sva s Sandro splezala Novo centralno. Napoved je obetala celo nekaj sonca, a je bilo cel dan oblačno, vrhovi pa v megli. Začelo se je z malo kanonade, a je gorjanska glava zadosti trda, da ni bilo hujšega. Sobotni dež je naredil plezanje po platkah zanimivejše, ker je po radiatorčkih tekla voda, pa je bilo treba ponekod malo iz smeri. Knjiga, ki naj bi bila na vrhu še vedno nima najinega vpisa, ker je nisva našla. Za sestop sva izbrala pot po avstrijski strani, pa navkreber na Jezersko sedlo in mimo Kranjske koče po lovski poti v dolino.