V zadnjem tednu sva tudi z Rokom raziskovala grebenske klasike. Da bodo naši stari mački ponosni, da tudi alpinistični podmladek na AO Jesenice ve, kaj pomeni lazenje po strmih travah in skoki čez takšne in drugačne trojke nad prepadi, ki jim ne vidiš dna.
Z Anžetom (AO Mojstrana), ki nabira vrhove slovenskih dvatisočakov, smo letos najprej odšli na SZ greben Kočne, kjer je Kljuka zadnji vrh pred Oltarji in Križem. Dostopili smo od prvega ovinka v Makekovi Kočni, čez gozd in melišče pod steno, nato čez položne plate in krajši žleb. Čakalo nas je še zadnjih 200 m vzpona, pred nami so se odprle tri grape, skrajna desna je izrazito rdeče barve, mi pa smo izbrali skrajno levo, po kateri smo zlahka dosegli greben (težavnost I-II). Greben je presenetljivo dobro obiskan, tako da je pot vseskozi vidna, tudi skozi ruševje, ki ga je res obilo, se zlahka da priti. Najtežji del je pred SZ steno, kjer je potrebno iti mimo dveh stolpov. Prvega smo obvili po desni, drugega po levi (klin). Sestopili smo po isti poti.
Nekaj dni kasneje smo naredili zame eno lepših tur v Julijcih, in sicer na Kanceljne in Prevčev stolp. Avto smo pustili pri cestarski bajti, skozi Mlinarico dostopili do stene pod Planjo, nato pod njo desno, dokler ne dosežeš lepe travnate gredine v levo navzgor (opis v vodniku Brezpotja od Sidarte). Gredina vodi skozi tri okna do Kotla, nato zaviješ desno po rdečem krušljivem žlebu na sedelce, od koder še po izpostavljenih poličkah na vršnem delu plezaš nekoliko v levo, dokler ne dosežeš sedla tik pod vrhom Kanceljnov. Za sestop po isti poti so urejena sidrišča za spust. S Kanceljnov smo po strmih travah, kjer prav prideta le ledna cepina, sestopili do Velikega stolpa Kanceljnov in se po ostrem grebenu povzpeli nanj. Nazadnje nas je čakal še najzahtevnejši del prečenja … Prevčev stolp. Gledano od daleč sem si mislila, da tole pa že ne more biti samo petica. Ampak glede na to, da nisem našla doma niti enega opisa, v katerem bi se kdo pritoževal, kako je težko priti tam čez, smo se spravili tudi sami pogledat, kaj skriva gladka stena Prevčevega stolpa. Detajl je ozka zajeda, ki je sicer res nekoliko previsna, vendar so oprimki odlični, klinov je pa v tistih desetih metrih toliko, da jih je mogoče samo v Čopovem stebru več. S Prevčevega stolpa smo se spustili ob vrvi, čeprav bi se verjetno dalo priti tudi peš (III). Po desni mimo Planje smo se vrnili na markirano pot, po njej sestop v Mlinarico, kjer smo se kar vrgli v osvežujoč tolmun. V te Avčinove konce, kjer šepeta tišina, bomo še prišli.
