S soboto sva se z Rokom potikala po domačih logih nad planino Korošico v upanju na samo kolikor toliko solidne razmere za kolikor toliko pikanja na Veliki Vrh. Milo se človeku stori, ko vidi toliko smeri, pa vse kopne – od Mošeniške, Prontarske do Dolinarjeve. Zgornja tretjina stene nudi odlične razmere, ker sva jih sprobala na markirani poti do vrha. Da bi prišla do tja, se nama nekako ni dalo zabijati klinov v mokro in krušljivo skalo. Bomo prišli drug mesec spet pogledat. … Saj bo.
V nedeljo smo šli z Nikom in Tavčijem v konce, kamor je šla še polovica snega želnjih slovenskih turašev. Avstrijci so se med nami vsemi z juga kar zgubili. Bili smo na Parnaunocku v Nockbergih. Vršnja kupola je bila ravno prav pomrznjena, nižje doli se nam je že nasmihalo ob skoraj spomladanskem srencu.
