Alpinistični tabor – Furkapass, Švica (4.–12. 7. 2026)

Letošnji poletni alpinistični tabor AO Jesenice nas je popeljal v švicarski Furkapass. Ideja za destinacijo pravzaprav ni bila nova. Lani smo tik pred taborom manjša skupina obiskali skoraj isti konec in že takrat se je zdelo, da bi bilo škoda tako dobre plezalne destinacije ne deliti še z ostalimi člani. Ko je Košir med predlogi za letošnji tabor omenil ravno Furko, odločitev skoraj ni bila več potrebna.

Izbira se je izkazala za zadetek v polno. Furkapass skupaj z bližnjim Grimselpassom ponuja izjemno raznoliko plezanje – od smeri, primernih za prve večraztežajne granitne izkušnje, do resnih izzivov za tiste, ki radi preverjajo svoje meje. Kakovost granita je navdušila prav vse. Smeri so odlično navrtane, zato se lahko popolnoma posvetiš plezanju in spoznavanju nekoliko drugačnega sveta granitnih plat. Nekateri smo v luksusu dobro navrtanih smeru uživali, so bile pa pogrešane kakšne dobre stare nenavrtane poke.

V Švico smo prihajali postopoma, zato je bil tabor ves čas živ. Skupaj se nas je zbralo 18, od tega 14 članov AO Jesenice. Čeprav si je vsak vzel kakšen dan za počitek, je bila pod katero od sten skoraj vsak dan vsaj ena jeseniška naveza. Vreme nam je bilo ves teden izjemno naklonjeno, kar je omogočilo, da smo izkoristili praktično vsak plezalni dan.

V tednu tabora je bilo preplezanih 31 večraztežajnih smeri. Med njimi velja posebej omeniti Motorhead, eno izmed smeri, ki se redno uvršča na sezname najlepših večraztežajnih smeri v Alpah. Večina dostopov je prijetno kratkih, zato ostane več energije za plezanje – če je bil kakšen malo daljši, pa je bil popestren z lepimi razgledi. Izjema je Hanibalturm, kjer dostop zahteva dobro uro hoje in nekaj orientacije med granitnimi skalami, saj prave steze tam ni – se pa splača. Dejstvo, da smo skoraj vsi preplezali vsaj eno smer tam, pove dovolj.

Za bazo smo izbrali Forest Lodge Camping, predvsem zaradi odlične lege med prelazoma Furka in Grimsel. Kamp pa ni izstopal le po lokaciji. Prenočišča so bila vse prej kot običajna – od železniških vagonov in bivakov do lesenih hišk, pri čemer je bila vsaka zgodba zase. Ker smo bili med redkimi gosti, ki smo ostali skoraj ves teden, smo hitro postali nekakšna stalnica kampa. Skupni prostor smo nehote spremenili v “jeseniško dnevno sobo”, kjer po plezanju nikoli ni zmanjkalo debat, analiz smeri in načrtov za naslednji dan.

Seveda teden ni minil samo v stenah. Eden od prostih dni nas je odpeljal do bližnjega jezera, kjer je bila voda – glede na bližino ledenikov – osvežilno hladna. Nekega popoldneva smo se odpravili tudi do bližnje vasice z jasnim ciljem: sladoled. Žal je ostal neuresničen, saj nas je pričakala zaprta trgovina. Eden od večerov je druženje popestril še slackline, na katerem je bilo ravnotežje precej bolj zahtevno kot v večini smeri.

Če bi iskali najbolj uporaben kos opreme tedna, to zagotovo ne bi bile metulji ali klini, ampak šivanka. Zaradi popravljanja »šag« je krožila od naveze do naveze, pri sebi pa jo je – povsem po naključju – imel samo Matevž. In to spravljeno kar v denarnici.

Furkapass nas je navdušil z vrhunskim granitom, kratkimi dostopi, odlično opremljenimi smermi in možnostjo, da vsak najde izziv po svoji meri. Še pomembneje pa je, da je teden ponovno pokazal, da alpinistični tabor niso le preplezane smeri in dosežene ocene. So skupni večeri, drobne anekdote, medsebojna pomoč, dobra družba in razlog, da se naslednje leto znova odpravimo nekam skupaj.

Seznam smeri in navez:

SOBOTA 4.7.