plezati v Špiku. Ko se vse poklopi, pride sončni vikend in greš splezat nekaj, pred čemer si vedno imel rešpekt.
V soboto sva z Jakom pobrala ključe za Bivak pod Srcem in šla proti že znani stezici nad Martuljkom. Do jase prideva ravno pred mrakom, tako da si še zadnjič ogledava cilj naslednjega dne – Skalaško smer.
Budilka ob petih je bila ravno dovolj zgodnja, da sva na Zeleno glavo začela poplezavati brez čelk. V družbi dveh kozorogov sva hitro prišla do grebenčka, preko katerega prestopiš v glavno steno. S pomočjo interne skice našega plezalca sva brez težav prišla do Dibonove police. Tam sva našla star štrik ponesrečencev in ga pospravila na bolj nevidno mesto. Do glavne zajede, katero vidiš že s ceste v Martuljku, sva prišla v štirih cugih (cca 170 metrov po štriku), na nekaterih mestih našla celo kakšen klin. Ko prideš do glavne zajede, te tam pričaka tudi štant (luksuz). V prvem cugu je nekaj metrov v desno zagozdena jebica – kjer te v nadaljevanju nato čaka tudi prva petica v navpični zajedi. Štantala sva po 30 metrih v travnati zajedi, lahko pa bi potegnila še naslednjih 15 metrov, saj tako kmalu prideš v ‘udobno lopo’ (omenjena v opisu). Iz nje te čaka kar težaven prestop v levo na raz. Hvala Jaku, da mi je pošlepal ruzak. Sledi poln cug štirice navzgor in rahlo v desno. Z naslednjega štanta gledaš v desno Direktno smer, ti pa nadaljuješ navzgor le rahlo desno čez krušljiv previs (v skici sicer narisane plate V+), kjer naletiš na 3 stare kline. Sledi spet dolg lep cug štirice po razu, ki te pripelje do krušljive plataste štirice+, kjer si ne upaš niti dihat, kaj šele pomisliti, da bi kam zabil klin, saj se bo podrl cel cug. Ko zborbaš to, prideš do izstopne zajede (in zadnje petice) v kompaktni skali dolgi dober cug. Zame najlepša zajeda, kar sem jih plezala v naših hribih. Naslednji cug naj bi bil po skici ocenjen tudi s štirico, a se moraš kar pošteno tehnično postaviti v plati in nato napeti čez previs. Tu so večje težave končajo – v originalni skici kaže izstopni cug v levo , midva pa sva se odločila za prečko v desno proti znamenitemu Oknu, kjer naju je do vrha Špika ločil še en cug navzgor. Sledil je še vedno dolg sestop do Pišnice, tu pa prevoz in (zahvala Petri) nazaj do avta.
Celotno gledano lepa smer, kjer plezaš tako najlepše kot tudi ‘najgrše’ cuge v super skali, lahko pa se hitro znajdeš v velikem šodru, da boli glava. Klinov v smer se najde sem pa tja, sama sva jih zabila kar nekaj, tudi nabiti štantje niso ravno pogosti. Se pa oba strinjava, da so ocene nekoliko nizke – ali pa sta bila le prva plezalca v res super formi?
One Reply to “Včasih samo s pogledom, sedaj realnost”