Ruben Östlund je leta 2022 posnel film Trikotnik žalosti (Triangle of sadness). Film je gledljiv in všečen, Sari tako zelo, da se je pozanimala tudi o lokaciji snemanja. Ugotovila je, da so ga posneli na grškem otoku z imenom Evia. Meni povsem nepoznana zadeva pa me je začela zanimati v tistem trenutku, ko mi je Sara omenila, da se tam tudi pleza…
Evia je novejša različica originalnega imena otoka Euboea, ta pa izhaja iz besede dober in vol; torej (dežela) dobro (rejenih) volov. Gre za velik otok, za Kreto drugi največji v Grčiji in peti v Sredozemlju. Na zemljevidu je neopazen, saj leži tako blizu celine, da zlahka spregledamo, da gre za otok. Pa tudi sicer je bil še, v geološkem smislu, pred kratkim del celine. Po predvidevanjih naj bi močan potres pred 6000 leti povzročil prelomnico, ki jo je zalilo morje in nastal je ozek preliv, ki na najožjem mestu meri le 40 metrov (Evripova ožina). Bojda je bilo to mesto strah in trepet antičnih mornarjev, saj so za njega značilni močni tokovi, ki večkrat na dan zamenjajo smer. Dandanes je otok s celino povezan z modernim, visečim mostom, ki sodi med večje v Evropi.
Otok ima strateško lego, saj je tako rekoč vzhodni branik Aten. Ob prebiranju zgodovine in opisovanju vseh sporov in vdorov ter obleganj tega območja, se nam zdi, da so se na tem otoku zvrstila vsa ljudstva starega sveta. No, za plezalce je najpomembnejša invazija Francozov v letu 2018 (z nekaj predhodnimi poizkusi v preteklosti). S šlemi, pasovi, kovinskimi pripomočki ter vrtalniki, so na prvi pogled spominjali na antične bojevnike, njihov cilj pa so bile skalnate stene med vasicama Manikia in Vrysi. Dokončno so jih osvojili s pomočjo donatorja Petzla v letu 2022…in rodila se je Manikia Project (https://manikia.com).
Tako danes na tem območju najdemo okrog 600 odlično opremljenih športnoplezalnih smeri v fenomenalnem apnencu ter okrog 30 večraztežajnih smeri do 250 metrov dolžine. Turistična infrastruktura niti približno ne sledi eksponentnemu razvoju športnega plezanja, zato zaenkrat še vedno lahko užijete pristno grško podeželje, hkrati pa plezate v praktično novih smereh. Plezalcev je bilo presenetljivo malo, večinoma smo bili v plezalnih sektorjih sami… V vasici Vrysi je sicer kamp, kar pa je za letalske potnike malce nepriročno, število apartmajev pa je zaenkrat precej omejeno… za Slovence je logistika enostavna. Do tega plezalnega paradiža nas loči toliko kilometrov, kot imamo Jeseničani do Ospa. No, le vmes poletimo iz Brnika do Aten…
Razvoj plezalnega turizma je podprt tudi s strani lokalnih oblasti, domačini (90% prebivalstva je upokojencev) pa neverjetno prijazni in ustrežljivi. Glavna gospodarska dejavnost je bila do sedaj ekstenzivna drobničereja in produkcija olivnega olja, ravno s Projektom Manikia pa želijo pospešiti tudi razvoj turizma in s tem omogočiti tudi možnosti dodatnega zaslužka….vse lepo in prav, dokler so na parkiriščih trije, štirje avtomobili….
Vsekakor priporočljiva plezalna destinacija vredna čim prejšnjega obiska. Da gre za turistično še dokaj naivno območje dokazujejo tudi nizke cene. Na voljo sem za dodatne informacije (prenočišča, sektorji….), če bi koga zamikalo. 80 metrska vrv je obvezna! Obstaja vodniček, a ga ne posodim. Kupite si svojega, praktično celoten znesek gre namreč za razvoj tega območja. To je najmanj, kar lahko prispevamo. Aja, pa morje ni daleč.