Na zadnjih treh sidriščih nisva z Janžem niti govorila več. V soboto je sonce peklo kot pri norcih. Za nama je bilo dobrih 600m stene in pet ur praženja. In to na pragu novembra. Neverjetno. Čutare so bile prazne. Napis na skali “uscita seconda” je bil preveč vabljiv. Še kletvica v stilu “Sunce žarko da ti…”in že sva se znašla na markirani poti v dolino. Čakalo naju je še kar nekaj vročega sestopa in tik pred avtomobilom sem razmišljal, da sem tako žejen, da mi niti pivo ne paše več. Škoda, bila sva zgodnja, plezala kar hitro, a na tako vročino konec oktobra v južni steni nisva računala.
V nedeljo sva se v te iste konce odpravila s Saro. Pripeljala sva se do planine Pramosio, od tam pa do uro hoda oddaljene stene Parete di Avostanis. Steno sem pred leti obiskal z Janžem in Markotom. V res idiličnem okolju ob istoimenskem jezeru na 2000 metrih smo bili takrat popolnoma sami. Skala je super, v steni skoraj 100 športnoplezalnih smeri, a svedrovci so bili stari in precej narazen ter sidrišča rjasta. V nedeljo je bilo tam plezalcev več deset. Nasmehi goloprsih plezalcev in mičnih plezalk s psički in sončnimi očali so se bleščali tako, kot popolnoma novi svedrovci in sidrišča. “Aha” sem si mislil. “To je torej razlog za tako velik obisk. Popolnoma renovirano plezališče”. No, midva s Saro sva se odpravila plezat v eno redkih večraztežajk, ki potekajo čez celo steno. Plezala sva smer Via De Infanti (130m, 4c). Smer izstopi na staro vojaško mulatjero, od tam sva se v dobre pol ure vzpela na Creto di Timau (2218m). Goro z lepim razgledom, ki obvladuje severno stran mesteca Timau. In tam me je zopet zbodel v oči- Gamspitz, gora z 900 metrsko steno, ki naju je prejšnji dan tako izžela. Bo treba tja še enkrat…
Avgusta leta 1993 sva z legendarnim jeseniškim plezalcem Benjaminom Ravnikom plezala smer Krivic Cedilnik v Široki Peči. Na predvečer vzpona sem v plezalnem vodniku Igorja Mezgeca, Martuljek prebral sledeče:”…dokončala sta smer tako, da sta se čez nekaj let spustila z vrha in nadaljevala tam, kjer sta prvič nehala-za taka dva gamsa malce nenavaden način. Če Borota vprašaš zakaj tako, se ta samo zvito zareži in prizna , da je spodaj eno čudno mesto, pa družina in otroci…”. strah me je bilo takrat tistega vzpona, a Bendžo je suvereno opravil s težavami. No, midva z Janžem nisva taka gamsa in tudi spodaj v najini smeri ni nobenega čudnega mesta, a ponovno kolovratiti čez spodnjih 600 m stene se nama ni dalo. Raje sva malo popraznovala noč čarovnic, zjutraj malo dlje spala in se še tretjič v štirih dneh odpeljala v mestece Timau (saj ni daleč, 20 km več kot ima Ljubljančan na Vršič). V pogovornem tempu sva prispela na mesto, kjer sva pred dvema dnevoma zapustila steno, splezala še zadnje 4 raztežaje in 200 m lažjega grebena, ter tako preplezala smer na malce nenavaden način. Bo že še priložnost, da jo spraviva v žep v enem kosu, sedaj ko poznava njene skrivnosti…
Via Attrezzata v Gamspitz je zanimiva smer. Leta 1984 so jo člani CAI di Ravascletto s pomočjo brigade Alpina Julija opremili z betoniranimi klini, ki se jih običajno uporablja na feratah (na srečo se tak način opremljanja smeri ni širil dalje in je to edina, meni znana, na tak način opremljena smer. A pozor, pisalo se je leto 1984…). Le ti so na mestih, ki ne presegajo IV+ težavnosti nameščeni precej narazen in služijo vmesnim varovalom med plezanjem. Na dveh, treh mestih, kjer težavnost doseže spodnjo šesto stopnjo, pa dovolj skupaj, da lahko služijo tudi kot oprimek ali stop. Kljub temu niso moteči, tudi če želite smer preplezati prosto. Na varovališčih so dodani tudi novi svedrovci. Vstop v smer je že po 20 minutah hoje nad mestecem Timau, plezati začneš že praktično v gozdu. Vegetacije je obilo, a ni moteča, skala kompaktna in hrapava. Čar smeri je njena dolžina. Skupaj jo je za 900m, s številnimi prečnicami. Če ne vlečeš “štajerca” in se v strmem gozdu v spodnji tretjini ne razvežeš, lahko v tej smeri potegneš blizu 30 raztežajev, kar pa se ob kratkem dnevu hitro zavleče v noč. Pa še sestop ni ravno za z rokami v varžetu. Smer sicer ponuja dva naravna izstopa na bližnjo označeno pot. Birt v krčmi Casetta In Canada pod Plockenpassom, od koder je lep razgled na omenjeno steno pravi, da se vsako leto v tej smeri dogaja marsikaj….
