Divja, samotna, veličastna

Stolpi Široke peči me že nekaj časa izzivajo in v nedeljo, 31.7., mi Miha izpolni željo, da jih greva vsaj potipat. Odločiva se za prečenje celotnega grebena Široke peči do Dovškega križa, če nama načrta ne bo prekrižala sama orientacija.

Dneve pred turo sva zbirala literaturo in informacije, ki so nama porajale dvome, na koncu pa sva se odločila, da greva kar za nosom in sama iščeva tiste nama najbolj smiselne prehode. S težavami s katerimi sva se spopadala na poti, vam opišem spodaj.

Ob 5ti uri zjutraj s čelkami štartava iz Gozda Martuljka. Približno uro in 15 minut potrebujeva do krnice Za Akom – vsekakor si do sem že polno buden. Tukaj prideva do prvega problema, ob sotočju dveh strug nadaljujeva po levi, ki vodi proti levemu boku Široke peči. Hoja po strugi je dolgočasna, pa še vleče se. Ko se približava stenam, zavijeva v dobro vidno grapo na levi. Enostavno, vendar se grapa kmalu razcepi.. mislim, da sva brala, da morava tukaj zaviti desno. Po ožji grapi se vzpenjava dokler ne naletiva na sladek problem – prvi skok, gladek balvan, ob njem pa prusik, ki nama nakazuje, da sva se odločila prav. Preplezava ga po desni, saj nama je v pomoč  prusik s katerim se potegneva čez. Višje hitro napredujeva dokler se ne zaletiva v ‘steno’. Zagledava najlažji prehod, polico na levi strani po kateri nadaljujeva do zapore in  še enkrat levo po gredini, kjer najdeva prve kline, ki so namenjeni spustu. Kmalu doseževa lažji, ruševnat svet, ki nas pripelje pod steno, kjer zavijeva desno. Po melišču in gruščnatih ploščah doseževa vzhodni stolp Široke peči, kjer se nama na levo odpre strma grapa – vstop v amfiteater, ki ga v vodničkih opisujejo kot 30 metrski skok. Prvi del preplezava nenavezana, potem pa se pričnejo težave do III+ težavnostne stopnje, pred katerimi se naveževa. Na vrhu skoka prideva do sidrišča, kjer se razveževa in nadaljujeva po lažjem svetu do amfiteatra. Preseneti naju raznolikost skale, ki jo srečujeva na poti, tukaj je namreč kot na marsu. Teren se tu položi in čas je za kratko malico ob dih jemajočem pogledu na stene, ki te obkrožajo iz vseh strani. Do sem sva potrebovala približno 3 ure. Kasneje naju je čakalo iskanje izrazite gredine, ki gre iz leve diagonalno navzgor v desno in te pripelje na greben Široke peči. Odločila sva se za napačno, kar hitro ugotoviva. Žal nama je samo hoje ‘po vseh štirih’ po zelo sitnem melišču do stene, ki je zgledala nekako 4 korake gor in 3 nazaj dol. Torej, do prave gredine pridete, če pot v krnici nadaljujete čisto proti njenemu koncu, pod greben Široka peč – Dovški križ. Opazite jo na desni. Sprva ozka, kasneje pa vedno širša gredina, ki se vzpenja poševno desno in je dobro opremljena s klini. Midva sva do sem pač našla svojo pot. Na vrhu gredine najdeva klin in prusik za spust v grapo. V bistvu se ne spustiva, ampak samo s pomočjo prusika splezava par metrov nižje. In že sva v grapi, olajšana in vesela. Grapa naju vodi v globoko škrbino med 5 in 6 stolp. Za pristop na vrh Široke peči se moraš vrniti v nasprotno stran od Dovškega križa na 7 stolp, kjer te pričaka vpisna knjiga. Midva sva 6 stolp obvila po desni in na 7 stolp splezala nenavezana. Nato sva se vrnila nazaj na pristopno mesto, kjer sva se navezala in splezala na vrh 5 stolpa. Sledi najbolj siten in izpostavljen del prečenja. Nekje 20-30 metrov po grebenu, da je Miha sploh našel klin. Eni so se pogumno sprehodili čez, drugi pa so se po riti plazili in jahali greben ter se spraševali, kaj nam je tega treba. Vse dobro, tudi jaz sem preživela. Naprej je šlo lažje. 4 stolp sva obvila po desni in splezala na 3 stolp. Tukaj ni bilo večjih težav. Mislim, da sva se zaradi tekočega nadaljevanja malo izgubila v štetju stolpov. Skratka, sledil je sprehod čez zadnje 3 stolpe, kjer niti ne rabiš biti navezan, vse do rinke za kratek spust. Tam se nama odpreta dve možnosti za vzpon na Dovški križ. Izbereva levo, bolj direktno varianto po krušljivem svetu naravnost navzgor, vse dokler prideva do prečke, na koncu katere najdeva klin. Od klina splezava desno na greben in se sprehodiva na vrh Dovškega križa. Za celotno turo do vrha sva potrebovala približno 6 ur. Sestopiva na bivak II in v Vrata. Transport iz doline Vrat v Mojstrano oz. na Dovje je odlično pokrit, naprej do Kranjske Gore pa tudi vozi shuttle za 3€ na osebo.

Tako, tura je res lepa, spoštovanja vredna, in če iščeš mir, ga boš tukaj zagotovo našel/la. Priporočam!