V ponedeljek Peter povabi na severno stran Stola. Plan je Janežev žleb ali pa kakšna druga spodobna flanka, do katere je lep dostop iz Medjega dola.
Zbor je bil, kot se za Petra spodobi zgodaj. Ob šestih sem bil že pri Šparu v Radovljici, od tam pa smo se v dveh avtomobilih, jaz in Branka ter Tina in Peter, odpeljali čez Ljubelj proti Bistrici v Rožu.
Malo pred osmo smo nad Stouhütte nataknili smučke na noge in se sprehodili skozi Medji dol, ki ga na levi krasi Ovčji vrh, na desni pa Struška in Belščica z Vajnežem. Čez dobro uro smo po gozdni cesti in nekaj bližjnicah prispeli pod severno pobočje Stola, kjer smo naredili krajši postanek, nato pa je Peter kot prvi ta dan zarezal špuro in jo vlekel do vrha Janeža, ki se zaključi na Stolovi škrbini. Sneg je bil večinoma napihan na trdo in ponekod že kar ledeno podlago, zato so bili srenači in dobra mera zbranosti obvezni. Vsaj za nas, ki imamo kak kilogram več in se je špura pod zunanjo smučko vsakič sesedla. Tudi obrati so bili svojevrstna predstava ampak, ko je pod tabo 300 višinskih metrov, ni prostora za estetiko.
Na vrhu, pod strmejšim žlebom, ki pelje na prečko pod Stolom, smo smuči zamenjali za cepin in dereze. Tu je izpod snežne podlage štrlelo kar nekaj kamnov, zato smo Branka, TIna in jaz, svoje smuči zataknili v sneg, Peter pa jih je odnesel na vrh.
Na Stolu se je veter popolnoma umiril in na sončni strani Karavank smo v miru pojedli in popili. Tudi kavk ni bilo na spregled.
Ko smo se vračali, smo videli, da se vrhu Janeža že bližajo domačini, zato smo pohiteli in še pred njimi narisali vijuge na zasnežena pobočja Stola.
Večjih težav pri spustu nismo imeli, sva pa z Branko ugotovila, da se najini čevlji znamke Scarpa Maestral ne zaklepajo prav radi, če v mehanizem pride voda, ki nato zamrzne. Oba sva čevlje sanirala po prvi odsmučani strmini in do izteka je šlo veliko lažje. V srednjem in spodnjem delu je bilo treba poiskati linijo napihančka in na koncu smo bili vsi na široko nasmejani ter zadovoljni s Petrovo izbiro.
Hitra analiza in hidracija se je tokrat zaradi obilice obveznosti zgodila kar na parkirišču v Bistrici.
Še enkrat hvala Petru za idejo, povabilo in špuro 🙂
O che bello, la vita sua forza ti dara’